Že 16. leto po vrsti se je pred dnevi godila t. i. “Slovanska veča”, kjer se vsako leto zberejo organizacije in posamezniki iz evropskih držav na določeno temo rodnoverja, obenem pa predstavijo svoja delovanja na področju raziskovanja in promocije izročila naših prednikov. Veča se zadnji, tretji dan, vselej zaključi z obredom, v katerem sodelujejo vsi.
Pred štirimi leti smo jo gostili pri nas v Sloveniji v organizaciji društva Slovenski staroverci in sodelovanju s centrom Veles. Običajno se je zadnjih nekaj let dogodkov v tujini udeleževal Velesov podpredsednik Andrej Humar, letos pa se zaradi višje sile na žalost veče ni udeležil nihče iz naše dežele.

Letos je večo organiziralo društvo SLOVANSKY KRUH na češkem v Pragi.
Kljub vsemu pa smo poslali svojo prezentacijo, ki predstavlja letošnjo temo: Iniciacija v rodnoverju.

 

INICIACIJA V RODNOVERJU

Iniciacija oz. POSVETITEV, po naših predstavah, pomeni preskok v človekovem duhovnem razvoju, ko iniciiranca povežemo z višjimi silami v različnih situacijah, ki za človeka pomenijo prelomnico, mu pomgamo pri prehodu v drugačno stanje oz. nov začetek.

Izpostavljamo 3 mejnike s tradicijami v
SLOVENSKEM PROSTORU:
1. Ob prihodu na svet
2. Ob vstopu v zrelo dobo
3. Ob vstopu v duhovno poklicanost in širjenje stare vere

 

ROJSTVO: prihod duše na svet

Poleg mnogih manjših obredov že v nosečnosti, ob rojstvu otroka mamici podarimo bel kruh – pletenico. Ta gesta je prastari ostanek obredov Sojenicam, ki prihajajo sodit dojenčkovo usodo v treh fazah: mladost, zrela doba in smrt.

Nekateri staroverci se še dandanes poslužujemo starih duhovnih praks, ko po tipični slovenski tradiciji ob posebno, sadno drevo, zakopljemo placento. Prav zaradi tega se nekatere ženske odločajo/mo za porod doma ali v porodnišnicah Jesenice in Postojna, kjer je prevzem placente možen. Drugje je vržen stran kot biološki odpadek.
Placento, v skladu z modrostjo prednikov, zakopljemo blizu korenin drevesa, s tem pa stkemo neprekinjeno vez mame in otroka z drevesom, ki v magijskem smislu deluje zdravilno tako na mamo in otroka. Smatramo, da sad drevesa s prevzemom DNK iz placente, deluje homeopatsko.
Temu obredu iniciacije prehoda novega otroka na ta svet sledi še obred zalivanja drevesa z vodo, v kateri se je otrok prvič okopal. Ta obred je poznan od zahoda Slovenije pa do skrajnega vzhoda. Otrok je nato predstavljen vsem stranem neba in elementom. Ta obred izvaja oče.

  

 

Za mnogo informacij o staroverskih praksah se imamo zahvaliti Pavlu Medveščku, ki je popisal vse, kar so mu pričevalci povedali. A gre za izročilo le nekaterih zahodnih delov Slovenije, ki pa se ne navezujejo na celotni prostor slovenskega naroda v okviru mej in zamejstva.

 

Iniciacija deklet v zrelo dobo

Devinci se imenujejo kraji ob sotočjih dveh rek, kjer so se izvajala obredja iniciacije deklic v dekleta oz. »deve«. Eden izmed primerov devinc je, kjer se Bača izteka v Idrijco, drugi najbolj znan pa Idrijca in Tolminka, ki pritekata v Sočo.
Iniciacije so izvajale ženske svečenice »vederne«. Obred se je godil ob polni luni v poletnih mesecih s tistimi deklicami, za katere so vederne ocenile, da prehajajo v žensko.
Potek obreda je bil predhodno razložen, deklica se je slekla, stopila v vodo. Mati deklice je izbrala žensko, ki je nato deklico, bodočo devo, z namočenim belim robcem polivala po telesu. Vederna ji je velela, da v vodo počepne in se polula, medtem pa je nanjo posipala rože. Spremljevalka je devi prinesla venček in ga položila na glavo. Ko je vederna velela, ga je nato dekle snelo z glave in dalo v vodo, da je reka venček odnesla. Obred so imenovali tudi »kranceljnik«. Na svetem kraju je deva pobrala tri kamenčke, ki so služili kot varovalo pred hudimi duhovi.
Če se je dogodilo, da je deklica umrla pred iniciacijo v devo, so ji druga dekleta spletla venček iz rož in zelenja, ki so rastli na devincah.
Z vodo iz devinc so sicer škropili tudi njive in hleve.

Na drugem koncu Slovenije, na dolenjskem, pa srečamo ostanek starodavnega običaja v peki kruha.
Dekle, ki je prešlo v zrelo dobo (predvidoma s prvo menstruacijo), je dobilo krušno ptičko.

Ptice simbolizirajo prehod, na ta svet prinašajo spomladansko obuditev, duše odnašajo na oni svet. Tudi na slovenskem je znano, da so na t.i. »tičnicah« starodavni svečeniki vedeževali iz leta ptic. Obenem pa je ptička tudi značilen element prehoda iz samskega v zakonski stan. Predhodnik poročne torte pri nas je fin, bel kruh, ki je obvezno okrašen s krušnimi ptičkami.
Prav tako je v večinskih koncih Slovenije, sploh pa na vzhodu, značilno, da mamica takoj po rojstvu dobi bel kruh, pleteničko in ptičko. Ponekod dobi toliko krušnih ptičk, kolikor je otrok pri hiši.

 

Kabrca kot del iniciacijskih obredov
Iniciacije je izvrševal dehnar, v obred so vključevali tudi igranje na trikotno kabrco, ki ji v svetovnem merilu ni primere. Znano je, da so na kabrco igrali med obredji in posvetitvami, po smrti dehnarja pa ga je pospremila v grob.
Kabrco uporabljamo v centru Veles tudi dandanes, tradicionalno na poletni in zimski solsticij v trenutkih meditacije. Ugotovili smo, da zvok kabrce izredno pomirja in naredi telo povsem mehko.

igra: Zarja Menart

 

Iniciacija v duhovni poklic

Pri posoških starovercih velja, da se dehnar – svečenik, že rodi s to nalogo in mu je ta pot položena v zibko. Povest govori, da je dehnar otrok zvezde Jutranjice in orla. Ker bog groma ne želi, da se ta otrok rodi na nebu, mora po porodu skočiti na zemljo. Posvojita ga človeka in kljub mnogim življenjskim izkušnjam odraste v dobrosrčnega ter načelnega človeka. Po njegovi smrti nalogo prevzame drug dehnar.

  

 

Babja jama je ena izmed najsvetejših točk slovenskega prostora, kjer so se vršila praznovanja in različni obredi. Eden izmed kačarjev, ki so bili varuhi stare vere, je npr. tja vsako leto, ki se je končalo s številko tri, (zadnji znani obred l. 1963) prinesel kačo, ki jo je ulovil na desnem bregu Soče. Priporočali so se tudi veliki beli Kači.
Iniciacija sprejema med kačarje pa nam je deloma ohranjena. Godila se takoj po sončnem zahodu na polno luno, dva kačarja je izbral dehnar, enega pa kačarji sami. Bodoče varuhe je dehnar posipal s peskom od spredaj in nato od zadaj. Slečeni so bili do pasu, odstranili pokrivala in čevlje. Kaj jim je ves čas govoril, ni znano.
Dehnar je urezal tri zelene veje, vsakega bodočega kačarja z njegovo vejo najprej udaril po levem ramenu, ta se je sklonil in nekaj povedal, nato ga je dehnar udaril še po hrbtu. Izgovorili so prisego, zelene veje odnesli v jamo in jih tam pustili. Nato so se posedli in ob druženju pili halucinogeni močeradovec. Zadnji obred, oz. prisega, se je godila l. 1920.

 

Prisega molčečnosti ob sprejemu v skupnost
Novi član je prisegel molčečnost in služenje tročanskemu principu pred dehnarjem tako, da sta pomočila roki v močeradovec in jih imela sklenjeni, dokler močeradovec ni izhlapel. Močeradovec je vseboval tudi volčjo češnjo in rdečo mušnico, deloval je halucinegeno, staroverci pa so ga uporabljali za razširjanje zavesti tudi v drugih obredih.

—

Dandanes, v vsakdanjem življenju, staroverci povzemamo elemente tradicije lastnega prostora, včasih pa se zaradi pomanjkljivih informacij obrnemo tudi preko meja, da bi razumeli širšo sliko avtohtonih duhovnih voditeljev in njihovih praks.
Čeprav VEDENJE o stari veri ni nikoli zamrlo, je naša generacija izgubila direkten stik z avtohtonimi duhovnimi vodji, zato je na tistih, ki živimo poklicanost varovanja starih izročil, da se iniciiramo sami preko svojega dela in sprejemanja skupine. Naše otroke in vse v našem krogu pa posvetimo po starih izročilih in v skladu z našimi načeli živimo svoj vsakdan v upanju in trdni veri, da je svet zaradi tega lepši, družba učinkovitejša in bolj zdrava ter da s našim delovanjem skrbimo tudi za boljšo prihodnost vseh Slovencev.

_______________________________________________________________________

pregled preteklih dogodkov:

Staroverska dogajanja v Sloveniji v zadnjem letu

Društvo Slovenski staroverci v slovenskem prostoru še vedno ostaja vodilna organizacija, ki z velikim številom sledilcev deluje kot povezovalni člen za posameznike in druga društva, zavode, podjetja, ki se ukvarjajo s podobnimi temami. V zadnjih letih deluje tudi kot založnik in organizator dogodkov.
Še vedno gre za društvo, ki združuje vse, ki jih staroverje zanima iz različnih zornih kotov, ostaja posvetno, duhovno prakso pa prepušča drugim skupinam in posameznikom.
Pobudnika za uradno registracijo v l. 2014 sta Nejc Petrič in Irena Petrič roj. Urankar.

 

Društvo je izdalo zbornik »Pozno pokristjanjevanje slovenskega ozemlja«, kjer so zbrani prispevki z istoimenskega dogodka, ki se letno ponavlja in ga organizira Turistično društvo Kobarid v sodelovanju s Slovenskimi staroverci.

Izšla je tudi elektronska verzija knjige Jožeta Karlovška: “Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe”, ki jo izda društvo Slovenski staroverci (prvič izide 2016, sledi ponatis v 2017, za oblikovanje poskrbi Andrej Humar).

Izšla je tretja izdaja knjige z zgodovinsko povestjo – Umirajoči bog Triglav Franceta Bevka (prva izdaja 1930, druga 1960), tretjič knjigo založi društvo Slovenski staroverci, za distribucijo skrbi Buča.

Trenutno se snuje program za nov simpozij o pokristjanjevanju.

 

Drugi dogodki v zvezi s staro vero:

• razstava samostojnega raziskovalca Rafaela Podobnika: Kultni kamni in darila, Goriški muzej 24.6.2019
• knjiga Duhovno vodstvo v Sloveniji nekoč in danes avtorja Marka Hrena, ki se ukvarja z daljno zgodovino kot tudi pregledom staroverskih aktivnosti zadnjih nekaj let. Knjiga je napisana z avtorjevega vidika globalizma in multiulturnosti kot pozitivnega pojava sodobnosti
• v letu 2018 je umrl Zmago Šmitek, eden izmed najvidnejših slovenskih etnologov s široko zbirko knjig in člankov na temo slovanske mitologije. V aprilu 2019 je bil organiziran simpozij v njegov spomin
• zvrsti se več pogovorov in intervjujev s Pavlom Medveščkom o njegovi knjigi Iz nevidne strani neba, ki je natančen popis staroverskih praks v zahodni Sloveniji
• marca 2019 je organiziran 3. Seminar Etnobotanike, kjer je tokrat v ospredju čaščenje dreves, kjer govori tudi Pavel Medvešček
• trikratni doktor Andrej Pleterski v Goriškem muzeju s februarjem 2019 zaključi ciklus predavanj o staroverju – Pogledi iz 21. Stoletja

Na slovenskem sta vidnejši dve staroverski župi, Veles in Svetovid.
Ukvarjata se z organizacijo duhovnih obredij na letne mejnike vključujoč tradicionalne elemente starodavnih praznovanj ter razumevanjem njihove simbolike in umeščanjem staroverja kot načina življenja v današnji čas.

Center VELES
Center organizira javna tradicionalna praznovanja od l. 2011.
Prireja spomladansko praznovanje konec aprila/malega travna, ki se je ohranilo kot Jurjevanje, prelomnica v spomladi, ko se začno dela zunaj in ko pastirji ženejo na pašo, poleti priredi kresovanje po starem, v jeseni zahvalo plodovom in pozimi Božiča Svarožiča.
Obredje vodi Irena Petrič rojena Urankar (Temnozora) z Andrejem Humarjem (Triglav Kranjski). V obredju sodeluje z glasbeno zasedbo Jage babe, ki preučuje stare ljudske in obredne pesmi in jih vključuje v obredja tam, kamor so bila že po tradiciji umeščena.

Center prireja dogodke v osrednji Sloveniji s sedežem v glavnem mestu Ljubljana.
Center vodi Irena Petrič rojena Urankar, ki že 9 let izdaja edinstvene Mitološke koledarje, piše članke, predava o stari veri in prireja druge dogodke. Zaradi bolniške v 2017, porodniške do konca januarja 2019 in odločitve, da kot mamica ostane dlje časa doma z otrokom, je center vseeno uspel prirediti vse tradicionalne praznike v 2018 in 2019.
V polnem zagonu pa center nadaljuje s prodajo izdelkov, individualnih svetovanj in organizacijo dogodkov v jeseni 2019, ko bo imelo tudi prenovljene prostore sedeža.

 

ŽUPA SVETOVID
Je nastala okoli 2005. Vodi jo dobro znani Matjaž Anžur – Vratislav, vojaški zgodovinar, ki je tekom let napisal več člankov in upravljal s stranjo slovanstvo.si, napisal knjigi Vojaška zgodovina bodočih Slovanov in Zgodovina slovenske mitologije. Deluje kot zgodovinski animator, obenem pa se ukvarja s pivovarjenjem. Prav letos je prejel prestižno nagrado.
Župa Svetovid prireja tradicionalne praznike mnoga leta in sodeluje z drugimi posamezniki, ki dajo dogodku duhovno noto. Na novi posesti na Jurjevi gori, ki ga upravlja Vratislav s kolegi, so zgradili osnovo rekonstrukcije Triglavovega staroslovanskega predkrščanskega svetišča in tipične gradiščne koče/koše. Na tem mestu obiskovalci slišijo pripoved o nekem drugem času in o nekih drugih vrednotah v katere so verjeli naši predniki.

Obstajajo tudi zaprte skupine, ki se iz različnih razlogov ne želijo izpostavljati javnosti.

zapisala:
Irena Petrič