Pustovanje na Slovenskem

Irena Petrič roj. Urankar: Pustni čas in Kurent

 

Po staroslovenskem verovanju je čas mrzlega dela leta čas, ki mu vlada podzemlje in ko tudi duše rajnkih zahajajo na ta svet. Ljudje se že od nekdaj šemijo v različne maske, kjer ima vsaka slovenska pokrajina svoje značilne predstavnike že daleč nazaj v času – pa tudi vedno nove. V maske so se ljudje v tostranstvu napravljali zato, da bi se z duhovi prednikov lahko bolje povezali, vzpostavili so stik celo tako, da so se v času nošenja »drugega jaza«, lahko duše umrlih kar naselile v njih. S truščem in hrupom so tako v sprevodu ponazorili t.i. divjo jago.

Kot vemo pa – vodi divjo jago šepavi starec-kot ga poznamo pri nas, po vsesplošnem slovanskem verovanju pa ta predstavlja Velesa, podzemnega čuvarja duš, duše pa v tistem času prehajajo na ta svet, da bi poravnale, kar v času življenja v tostranstvu niso mogle.

 

Naj bo začetek leta čist

Šemljenje je najvidnejše v času okoli rojstva novega sonca ob zimskem kresu in ko se počasi poslavljamo od zime. In ravno ta čas zaznamuje po staroverskem pogledu na svet Novo leto, začetek novega rodnega cikla.
In tako, kot je moralo biti domovanje čisto in snažno ob velikem praznovanju prehoda letnega cikla, tako tudi ob pustu – metle so ustvarili iz brezovih vej in z njimi pometali, simbolično ne le prah in nečistoče v materialnem svetu, marveč tudi vso težino, ki jo moramo v duhovnem razvoju pustiti za seboj.

 

Nihče ne sme biti lačen

Nujno je, da za čas Pusta nihče ni lačen. Tudi če letina ni bila naklonjena, se je treba za Pusta potruditi, da imajo vsi pri hiši dovolj za jesti, tako ljudje kot živali. Saj so pravili, da bi lačen pust napovedoval celotno slabo leto.
Značilno je nabiranje darov po hišah, kar so počele pustne šeme, izmed teh darov pa so potem naredili skupno pojedino.

 

Priprava na novo rodno leto in zaščita pred slabimi vplivi

Pustni čas je tudi obvezen čas priprave semen in načrta sajenja, da se dobro pripravimo za celo leto.
Izročilo pravi, da se bomo bolje ubranili pred škodljivci, če bomo vse seme pripravili za sajenje prav ta čas. Sadike solate se seje ob pustnem času.
Če imamo vinograd, je treba vejice pristriči na vseh štirih koncih neba, da se ubranimo pred ptiči, ki bi nemara radi pozobali grozdne jagode.
Tudi sadno drevje je najbolje saditi prav na pusta hrusta, staro drevje pa se obrezuje – sicer je razširjena navada, da se ob pustu drevesa otresa – tako se jh namreč »prebudi« in bodo bolje rodila.
Včasih to delajo otroci, pri čemer glasno vpijejo.

sajenje-irena urankar

Sajenje sadik za kasnejše presajanje na prosto, foto: Irena Petrič

Kokoškam se na pusta ponudi pičo v obliki kroga, da bodo cele leto dobro nesla jajca.

Zelo dobra ubranitev pred vsesplošno škodo pa je HRUP. Prav najstarejše pustne oprave imajo zvonce, ki so se prenašali iz roda v rod. V Beli Krajini je znan običaj zvonjenja z zvonci okoli hiše, da ne bi bilo kragulja blizu, po dolenjskem gredo s koso okoli hiše in po njej tolčejo, v Beli krajini pa jo klepajo, v Prekmurju je značilno pokanje z bičem. Kolikor daleč se sliši hrup– tako daleč se bomo ubranili pred škodljivci.

Vsekakor pa je treba vzeti v obzir, da je naša stara vera živi organizem, ki se do neke mere nenehno spreminja in prilagaja. Zatorej se vse šege v povezavi z ubranitvijo pred škodljivci in klicanjem dobre letine ne nanašajo le na delo na vrtu, marveč dandanes tudi na vse drugo naše delo, ki nam prinaša vsakdanji kruh.

 

Pogled v prihodnost

Čas, ki mu vlada podzemlje pa je tudi čas vedeževanja. Vedeževanje je zelo razširjeno tudi v času zimskega kresa in volčjih noči, ko je odprto še nebo in nam prinaša nova spoznanja, pa tudi za pusta je pestro.
Ena izmed zanimivih šeg je ta – da vržemo pod posteljo seme repe, nato pa se nam bo ponoči sanjalo o tistem, s katerim se bomo poročili.
Znana pa je tudi prastara napoved, da če je za pusta vreme lepo – bo zato velika noč mrzla.
»Če ima o pustu Sonce moč, mrzla bo velika noč«.
»Če se pust na Soncu greje – letina se med dobre šteje.«

 

Kdo se šemi

Kot že na začetku povedano, ima vsaka pokrajina na slovenskem svoje značilne pustne maske, izmed katerih so najbolj poznane oz. najbolj tradicionalne iz Cerknega, Drežnice, Cerknice in seveda Ptuja.
Potrebno je poudariti, da je bilo tradicionalno šemljenje neporčenih moških, tekom časa, pa so se začeli po vsej Sloveniji šemiti tudi drugi – celo otroci in ženske, ne glede na stan – edino v Drežnici in še v redkih manjših krajih  ohranjajo prastari običaj.

 

O Kurentu

Nekaj zmede nastane ker v pustnem času govorijo istočasno o Pustu in Kurentu.
Kurent je ena izmed mask, v kateri prepoznamo pradavne mitološke vsebine, pust pa načeloma zaznamuje čas.
Kurent vsekakor velja za velikega boga Slovencev, ki prinaša dobro voljo, novo živjenje in pomlad. Je patron norčavosti, bog veselja, vina, glasbe, tudi spolne energije, kjer bi lahko potegnili paralelo s grškim Dionizom.
V stari zgodbi Kurent reši zadnjega Slovenca pred vesoljnim potopom, Slovenec pa mu je obljubil, da bo dobro čuval ponujeno vinsko trto. In še do dandanes Slovenec spoštuje Kurenta, ki goduje na pustni torek (pa tudi vino radi pridelujemo in cenimo dobro kapljico). In še danes smo priča mnogim pustim norčijam in povorkam v spomin na stare čase…in tako spoštovanju pretekosti in naših starosvetnosti, pri čemur se gre zahvaliti mnogim kulturnim društvom in posameznikom, da  tako zavestno skrbijo za izročilo.

V Krškem je poznana pesem, ki jo je prepreval brenkač, govori pa o enookem in rogatem Fašenku-Pustu, kako velik svetnik je bil.
Kot mnogo starih božanstev, ki so tekom čas našla svoje mesto v nižjih mitoloških bitjih našega bajnega sveta, je tudi Pust prešel na nivo navadnega zemljana, veseljaka, ki igra na svoje gosli, s katerimi vsakega k plesu prisili, ugnal je samega hudiča (kjer gre morda tudi za simboliko premoči nad podzemnim »mrzlim« Velesom, Kurent pa prinaša novo pomlad), v mnogo kasnejših zgodbah, obarvanih s krščansko vsebino pa beremo – kako ga je Bog na na luno postavil za kovača.

kurent

Kurent, ilustracija © Irena Petrič

Kurenta kot starodavno božanstvo so, poleg Dioniza, primerjali tudi z Šivo in Keremetom, ki je staro ugro-finsko božanstvo. Že v samih specifikah maske se kaže izjemno nomadski/pastrirski značaj, rogovje pa predstavlja lunarne poteze tega bitja.

V nekaterih odročnih delih Evrope, na Tirolskem, pa tudi drugod po Evropi, smo priča ohranjanju starodavnih mask, ki nekoliko spominjajo a Kurentovo. V 13. Stoletju so takšno šemljenje označili za »ovnovo procesijo«.

Na spletni povezavi:

http://www.charlesfreger.com/portfolio/wilder-mann/

si je moč ogledati izjemne profesionalne fotografije starodavnih mask širom Evrope umetnika Charles Fregerja, kjer opazimo mnogo podobnosti z našim Kurentom.

V tok zgodovine nekega naroda velikokrat kdaj vmes prihajajo tudi drugi tokovi in nato tečejo skupaj.
Tako moramo vseskozi, za razumevanje včasih tudi tradicij na lastnih tleh, pokukati izven svojih meja.

V času rimske nadvlade, je bil predvsem na vzhodu in severu Slovenije zelo razširjen kult boginje Kibele, ki so jo spremljali t.i. kureti in koribanti, ki so povzročali hrup, s tem pa prebujali spečo Naravo.
Simbol Atisa, Kibelinega partnerja, s katerim se omoži, je bor. Zato je najti razlago za ta nenavaden običaj, ki se je ohranil do dandanes – v borovem gostüvanju … a več o tem na drugem mestu.

 

Kamorkoli se obrnemo po razlago, kaj koren besede Kurent pomeni, se obdregnemo ob ene in iste stvari: v Ukrajini kurent pomeni veselo poročno vižo, francoska beseda courate nakazuje na star ples, kakor tudi poljski in češki »kurant«. V Ziljah beseda kurant označuje sla, hlapca…ta beseda pa ima podobnost z romansko besedo currens – tekoč, torej »laufarski«, ena izmed znamenitih cerkljanskih mask pa je prav Laufar, povzeta po nemški besedi – tekač. Glagol korantati pomeni nerodno hoditi. To bi lahko razložili kot prihod pomladi, ki pa še ni v polnem razcvetu, za katero je kasneje zadolžen naš Jarnik/Zeleni Jurij.

Poznano je baltsko božanstvo plodnosti Kurke, ki je povezan s slamo. Na dolenjskem poznamo Kurenta med mlatvijo kot slamnato lutko. V dolini Save je na zadnji snop žita sedel mož, napravljen v Kurenta z narobe obrnjenim kožuhom, na glavi je imel rogove v roki pa palico z dvema rogovoma. Ob spravljanju žita poznamo običaj vezenja t.i. Velesove brade oz. pri nas poznan običaj »Starožita«, ki so ga potem imeli kot okras v hiši skozi celo leto – med drugim za odganjanje slabih duhov. Običaj je razširjen tudi na Krasu. Trepljanje zadnjega snopa pa pomeni »ubiti žitnega duha«. Da se seveda novo plodno leto spet lahko začne in se poveže v nov rodni cikel.

Zato gre v primeru slamnatega, sedečega Kurenta slutiti, da gre za nekakšno blagoslavljanje zadnjega žita in zagotavljanje vnovičnega rodnega cikla čez pol leta, pri čemer pa gre torej spet le za eno izmed manifestacij vegetacijske sile prastare Evrope, ki jo srečamo pri nas kasneje tudi v Zelenem Juriju.

 

Zgodovina pustih norčij

V 17. Stoletju so se jezuti izjemno trudili, da bi prepovedali oz. izkoreninili običaj šemljenja a jim ni uspelo. V Ljubljani so se fantje še naprej šemili in se oklepali treh dni neprestanega zganjana hrupa. Na koncu so se jezuiti vdali in dijakom pustili, da imajo svoje pustovanje in da celo uprizarjajo kmečke poroke.

Sredi 18. stoletja so maske na prostem povsem prepovedali, le na plesih so se lahko pojavile. Potem pa je prišlo pravilo – da so na pustnih plesih maske celo obvezne, plesi pa so bili vsako sredo in nedeljo v Ljubljani od treh kraljev do pustnega torka.

Podeželje pa je živelo svoje življenje…
Poglejmo nekaj primerov starodavnega pustovanja po Sloveniji:

 

Prekmurje, borovo gostüvanje, Atis in Kibela

V Prekmurju že navsezgodaj hodijo po vasi Fašenki, z njimi pa prečudna žival »gambela«, ki hlasta za krofi. Šeme hodijo po darove od hiše do hiše, dobivajo suho sadje, orehe, fantje dobijo krofe in vino. V Prekmurju pravijo, da je šemam treba darovati, če ne se pri hiši dekleta ne bodo omožila. Če se tisto leto nista poročila oba domača prebivalca, so ju položili na voz v korito, ju vlekli po vasi, da ju je precej premetavalo in bilo je polno smeha. Če pa sploh ni bilo neko leto nobene poroke, so uprizorili borovo gostüvanje, ki ga je hotela izkoreniniti katoliška cerkev, a ji do dandanes ni uspelo.

Gre za ženitev z drevesom-borom. Zastopnik fantov se oženi z njim – ob boru pa sta tudi borova oče in mati. Ena izmed deklet pa se prav tako poroči z borom-ženinom.
Še 2 tedna poprej v vasi vabijo na poroko, pozvačine pa spremlja ciganica z medvedom, harmonikarji, burkeži. Po hišah pobirajo darove iz katerih pripravijo poročno gostijo.
Na pustno nedeljo se »pop« pripelje na dvokolesnem vozičku. Opravi burkasti obred. Nato gredo v gozd, kjer izvajajo vseh vrt norčij, v gozdu pa že čaka logar in zahteva sečno dovoljenje. Nato se starši bora prerekajo za doto, na koncu pa pop okliče ženina in nevesto. Podrejo bor, ga oklestijo, tam so tudi vile, ki ga okrasijo z venci in okrasnimi trakovi. Pop opravi poročni obred.Nato naložijo bor na voz in gredo proti vasi, vmes pa zopet zganjajo norčije. Ciganica (fant našemljen v ciganko) ob cesti rodi, nato pa pripelje ženinu otroka, češ da je njegov. Tudi nevesti se zgodi, da poišče sodnika, izkaže pa se, da tudi ona ni bila povsem zvesta, nakar pop odredi, da bo sedaj bor služil v druge namene, morda za izgradnjo novega gasilskega doma. Sledi veselica.

Če pa že govorimo o gostüvanju, je za razumevanje tega običaja vredno pokukati v zgodbo Atisa in Kibele.
Kot že rečeno, je bil Kibelin kult v času Rimljanov tudi na našem ozemlju, še posebno na vzhodu, zelo razširjen. Kibela izhaja iz Male Azije, iz zahodne Turčije, iz Frigije. Poosebljala je moč narave in rodovitnost, veljala je za Mater Bogov. Njeni največji svetišči sta bili na gori Dindim in v gorovju Ida.

kibela
Kibela, 1702
(http://www.gettyimages.com/detail/news-photo/cybele-or-magna-mater-phrygian-roman-goddess-1702-the-news-photo/463908415)

Kot vemo, so imeli Rimljani ne prav čedno navado, da so lokalna staroselska božanstva poistovetili kar s svojimi in jim nadeli svoja imena.  Tako je Kibela postala Rea, ki je sestra grškega boga Krona, Rimljani pa so ga istovetili s Saturnom. Iz enačenja z Reo so razlagali tudi starodavni kult čaščenja Kibele s hrupom. Kron je požrl vsakega otroka, ki ga je Rea/Kibela rodila, saj je bilo prerokovano, da ga bo eden izmed otrok spravil ob prestol. A Zevsa (rimskega Jupitra) je mati rešila in ga skrila v gorovju Ida.
Malega Zevsa so čuvali Rejini spremljevalci kureti in s svojim truščem prikrivali njegov jok, da ga ne bi slišal Kron. Druga skupina Reijinih/Kibelinih spremjevalcev pa so koribanti, ki so skakali na glasbo in otresali svoje perjanice.

Malik Kibele so vozili na vozu v sprevodu, na glavi je imela stolpasto krono s čemer je nakazovala na vlogo zaščitnice mest in ljudi. V mesecu marcu so slavili smrt in vstajenje Kibelinega partnerja Atisa, boga rastlinstva. Kot Atisov simbol so častili borovo drevo. Mitična zgodba pravi, da je Kibela postala ljubosumna, hotela Atisa le zase, a jo je izneveril, zato  ga je udarila z blaznostjo, v kateri se je skopil in pod borovim drevesom izkrvavel. Svečeniki Kibelinega kulta so se na podlagi te zgodbe ob vstopu v službo kastrirali.

Rimljane je v času 3. stoletja pr.n.št. pestilo nemalo težav, od števinih puntov do »deževanja kamenja«, zato so se obrnili po pomoč v jasnovidne Sibilinske knjige (zbirke prerokb).
Pa so tako našli odgovor, da bo vsega konec, če prinesejo v Rim »Idsko mater«. Takratnemu kralju Frigije, Atalu, so poslali diplomate in se dogovorili za prenos podobe boginje. Tudi v delfskem svetišču / preročišču so prejeli podobne prerokbe. Atal jim je z veseljem izročil kamen iz Kiblinega svetišča, na rimskem griču Palatinu, pa je dobila svoje svetišče. Kamen je prispel 4. Aprila, zato je ta dan obeleževal praznik z gledališkimi predstavami, cirkuškimi igrami, gostijami, sprevod z Boginjo, medtem pa so zganjali velik hrup in zbirali darove.

902d7fcef52df317b49e23fcf2b2f9551298827806

borovo gostüvanje, slika iz:
http://sobotainfo.com/novica/lokalno/na-borovem-gostuvanju-smo-opazili-tudi-gadafija/11584

 

Štajerska in Kurenti/Koranti

Junaki pustnih dni so Koranti, s svojim »sedežem« v Markovcih. (Mimogrede, v tem kraju je naš Slavo Batista, glasbenik, kipar, preučevalec in varuh starih izročil, postavil kip Kurenta, enega pa ima tudi v svojem sadovnjaku na primorskem).
Po ptujskem polju zganjajo hrup z zvonci. Oblečeni so v črne ali bele kože, prepasani, obešene imajo kravje zvonce, nabirajo robce pri dekletih, ki jih rade vidijo. Pisane nogavice tudi dobijo od deklet. Velika maska, ki zakriva obraz prav tako kot zvonci-prehaja iz roda v rod. Verujejo da ima posebno moč. Fant, ki jo nosi, zapade v čudno stanje, ko svojega skakanja ne more obvladovati. Tako so pravili nekoč.
Nos je podaljšan v rilec, iz ust pa mu visi rdeč jezik, na glavi ima še peresa in rogove.V roki nosi ježevko. Družijo se v skupine. Od pustne nedelje do torka jih je slišati od vsepovsod. Najraje pa ponagajajo dekletom, ki gredo po opravkih a so ji prečkali pot. Korante spremlja »tajfl«-hudič, ki je ves črn ali rdeč. Pritrjene ima vranje perutnice, ogrnjen  je še v ribiško mrežo v katero lovi umrle duše.
Ena izmed najznamenitejših mask pa so orači. Po korantih se pojavi sprevod, ki pride na kmečko dvorišče. Fantje prestavljajo konje, ki so vpreženi, oblečeni pa so v bele srajce in ženske spodnjice s čipkami. Na glavah nosijo stožičasta pokrivala okrašena s pisanimi trakovimi in cvetjem iz papirja. Spremlja jih »pokač«, ki z zelo dolgim bičem poka. Orači imajo s seboj simbolično repno seme, ki ga trosijo v brazde. Še en spremljevalec je »mastnjak«, ki se našemi v grdega starega deda s košem, v katerega da babo iz cunj. Brazde delajo s plugom iz okrašene smrečice in breze, gospodinji pa zaželijo, da bo repa velika kot buče. Gospodinja ponudi oračem klobaso ali jajca.

Rusa je značilna žival teh koncev v katero se našemita dva fanta ogrnjena z rjuho, sprednji pa drži konjsko ali zajčjo glavo. Žival je nerodna, večkrat išče otroke, ki se skrijejo. Včasih jo morajo podkovati. Ruso vodi t.i. gonjač.
Poleg navadne ruse je poznana še mala rusa, ki je le en fant, prav tako ogrnjen, spredaj pa drži konjsko glavo z ježevo kožo na nosu. Spodnja čeljust je ravno tako gibljiva, dajejo ji krofe, ki padajo v vrečo.

V pustnem sprevodu ima mesto tudi medved, ki ga vodi gonjač . Otroci pojejo:
»Prošlo je medvedovo, došlo bode Jurjevo, po potokih curilo, po bregih zelenilo, oj veselo bo!«

Seveda pa v tem članku izpostavljam najbolj značilne in stare maske na kratko, vsaka lokalna skupnost v neki regiji pa ima, tako kot stara vera nasploh, spet svoje posebnosti. Tako na Štajerskem srečamo tudi »staro šemo« iz ovčje kože le z dvema luknjicama za oči, norec, maškori…

V panonskem delu Štajerske priredijo »svatovski sprevod«, ko se ženske napravijo v moške in moški v ženske in vse je tako kot na pravi ohceti.

Na vzhodnem Štajerskem je poznan pustni kres – kurijo ga na njivi, da bi zemlja dobro rodila in da ne bi imeli težav z vranami.

Vse se konča s Pustovim pogrebom.
Na Murskem polju so Pusta ustrelili. Slamnatega deda s piskrom na glavi so dali na nosila, za štirimi fanti, ki so ga nosili, je stopal nekdo, ki je jokal. Slamnjaka so vrgli v izkopan grob, zadali pa so mu še strele, ki so vneli slamo. Ponekod slamnatega pusta vržejo v reko.
Dekletom, ki še niso imele fanta, še posebno tiste, za katere so menili, da so zbirčne – so naredili slamnatega Pusta in ji ga prinesli pred hišo ali ga kar navezali na drevo.

Photo0950

Photo0986

Photo0978

Photo0928

Photo0980

Kurenti,orači, rusa, pokač; foto: Irena Petrič

 

Koroška

Po koroškem pravijo, da »pusti hodijo«. Dandanes se šemijo vsi, včasih pa le neporočeni fantje.
Najbolj prepoznaven je sprevod, kjer konji vozijo ploh in pridejo do hiše, kjer bi se fant in dekle že morala poročiti. Kos ploha odžagajo in ga izročijo.
Včasih sprevod šem spremlja tudi kameva / kamela. Glava je iz »nagačene« srajce, rokavi so ušesa in nastane prav čudna žival. Kakor na štajerskem z ruso, delajo v sprevodu podobne norčije tudi tu. Včasih so imeli tudi košuto, danes pa medvede in velblode. Pustne šeme hodijo od hiše do hiše in pojejo ter plešejo, tudi muzikanta imajo s seboj.
Tistim, ki jim je v preteklem letu spodletelo z ohcetjo, so bi deležni sramotilnih norčij na tak način, da so prišli do hiše fantje namazani s sajami in vrgli pred hišo ali v hišo kos odžaganega debla, nato pa se morajo domači dogovarjati za plačilo.
V Podjuni so tudi neporočenim fantom nataknili »babo« pri hiši.
Včasih so v svinjskem koritu fantje preoblečeni v ženske vlekli neporočenega kolega, napravljenega v staro baburo. Ponekod se pojavi žival podobna konju, ki ji pravijo »šimelj«.
Ponekod poznajo trinogo žival na kateri jaha kraj, ki ga spremlja kovač.
Iz sredine 19.stoletja se je ohranilo pričevanje v Pokrčah, da izberejo v vasi nekoga za Pusta in nekoga za njegovo ženo. Opravijo ju enako, s ponjavami, da gledajo ven le roke in noge, na glavo pa posadijo rogove. Nato gredo v sprevodu do vasi, kjer »duhovnik« pove vse, kaj je Pust zagrešil, z vodo polije obiskovalce, Pusta pa začne pripravljati na smrt. Nato ga peljejo do polja kjer so pripravljene vislice. Rabelj mu že hoče konec vzeti pa se pojavi jahač mahajoč z belo ruto, ki skuša ustaviti morijo. Ni ga bolj veselega od Pustove žene. Začne se veselica in na plesišču se najprej zavrtita Pust in njegova žena.
Zelo zanimiva pa je Pehtra, ki je zadnje pustne dni hodila po hišah. Brez besed je iztegnila svojo palico in so ji morali natakniti nekaj kosov krofov. Če ji ne bi nič dali, bi priklicali nesrečo nad domačijo. Poleg palice za darove je v drugi roki držala še metlo ali sekiro.
V Rožu poznajo mnogo različnih mask, ki jih delijo na ta-lepe in ta-hude.
V istem kraju po hišah zbirajo slamo za Pusta, ga nagačijo in ga nato obesijo na vislicah na polju. Zvečer pa ga še zažgejo. Takrat veliko vpijejo, pijejo, delajo hrup z zvonci.
Tudi v Ziljah pokopljejo pusta in imajo skoraj čisto pravi pogrebni sprevod. Nekdo predstavlja bolnega pusta, ki si da moko na obraz. Zdravnik ga javno operira, ko pa pust umre, kar ponazorijo z izkrvavitvijo/vinom – pa zamenja Pusta slamnata lutka. V sprevodu ga poškropijo v studencu nato pa odpeljejo v izkopan grob.
Velja, da morajo vsi peti in plesati in se veseliti te dni, če ne repa ne bo debela.

 

Gorenjska

Izpred vojne imamo iz Radovljice podatek, kako je izgledal sprevod. Vodila sta ga napoleonska vojaka, sledil pa je voz s slamnatim dekletom in fantom. Potem pa stara kočija z ženinom in nevesto. Sledile so še druge maškare, nakar pa so v Lescah končali s sprevodom, ženin je dobil slamnato dekle, dekle pa slamnatega  fanta, ker se jima ni uspelo prejšnje leto poročiti. Prav podobne običaje poznajo v več krajih, v Gorjah pa je še danes znan sprevod z dvemi šemami na vozu.
Značilni maškari sta stari par »tastar« in »tastara«, ponekod kar pust in pustovka.
V Železnikih pa je bila glavna maškara Kurent. Iz sredine 19. stol. izvemo, da je bil napravljen v kože, na glavi je imel larfo in kozje roge, bil je okoren, komaj se je gibal. Posadili so ga na sani in ga vlekli po vasi.
Pravijo, da so v starih časih kakšnega neporočenega fanta zaprli v kurnik in ga na vozu vlekli po vasi, pa tudi sodba pustu je bila stalnica.
Razni svatovski sprevodi so poznani po vsej Gorenjski od Bleda pa do Hrastja, v kamniški okolici in v okolici Moravč.
V Motniku je znano, da so gonjači bili popotniki iz Jutrove dežele in vodli pustno žival, v Preddvoru pa se spominjajo kamele izpred stoletja.
Zelo priljubljen je t.i. »Babji mlin«, stroj, ki iz starih žensk dela mlade. No, me zanima, le katera bi se tega imenitnega izuma branila! :D
V Bohinjski Beli vozijo ploh, veliko smreko podrejo in jo obelijo, nato poiščejo najboljšega kupca, denar se imenuje fantovščina in jo zapijejo.
V Gorjah pa  zopet ista zgodba – če se nobeno dekle ni poročilo – ji prinesejo ploh. Pa tudi v Begunjah in Koroški Beli.
V Stari Fužini pa v sprevodu vozijo perilnik, če se dekle ni poročilo, in dimnik-če se ni poročil fant.
In tudi po Gorenjskem so neporočenim dekletom tako nagajali, da so jim zataknili za drevje slamnatega Pusta.
Zažiganje Pusta je najznamenitejši gorenjski običaj. Izpred 150 let imamo poročilo, kako so na Kurentov god kurili ogenj/kres in skakali okoli z drogovi z ovito gorečo slamo. Takšen običaj je bil razširjen tudi po zgornje-ljubljanski okolici. Za tak kres so se pripravljali že več dni poprej, pri grmadi pa so pomagali tudi otroci. Ponekod so posekali tudi smrečico in so jo postavili sredi kresa. Vsi, vključno z otroki, so si pripravili metle in ko so zvečer Pusta zažgali so vtaknili metle v ogenj ter jih vrteli, da so iskre šibale sem ter tja. Iz leta 1900 beremo-kako je bil pustni večer na torek videti prav imenitno s toliko kresovi, ki jih je bilo še več kot za poletni kresni večer, najbrž jih je zagorelo čez 1000.
Še danes naredijo kres v Preddvoru, v Tuhinjski dolini in kamniški okolici, okoli Komende in Domžal. Stari ljudje v teh okoliših pa pravijo – da naj bi se kurilo pravzaprav v čast neki stari »ajdovski boginji« in da so ji v čast vsako leto tudi zažigali predivo in ga vrgli v zrak…in kakor visoko gre, tako bo zrasel lan. Predivo naj bi kasneje nadomestili z metlami in slamo. Okoli Hrušice in Kresnic pa pravijo, da z gorečo slamo preganjajo čarovnice.

Moja mami pravi, da so v času, ko je bila še dekle, tudi pri nas na Črnučah kurili kres prav za pusta. Ponavadi so zgradili/pripravili kres v obliki piramide ali trikotnika in zakurili ogenj na naši njivi, ki je še danes njiva, na Črnučah med današnjo bencinsko črpalko na Dunajski in restavracijo Črnuški Dvor. Po kresovanju pa so se dobili pri Valantovih na pojedini, bilo je tako, da je vsak kaj prinesel. Kres je ostal kot nadaljevanje tradicije a vsebinskega ozadja mami ni vedela.
Redko pa so kres naredili tudi na bregu, saj je bilo tu v Podborštu na hribu včasih hiš le toliko, da si jih na prste ene roke preštel, po nacionalizaciji pa so našim kmečkim prednikom zemljo vzeli in cel hrib je bil pozidan v šestedesetih letih.

 

Dolenjska

Na Dolenjskem izstopajo mačkare in kostanjeviška šelma. Mačkare poznamo ta-lepe, ta-grde in ta-gospojske. Med lepimi in grdimi so mož, baba, grba, in kurent. Kot povsod – so se tudi na dolenjskem le fantje šemili, šele kasneje vsi.
Najlepša mačkara je mož. Bil je lepo oblečen, na glavi pa je imel larfo, kar pošastno, včasih pokrivalo s tremi vrhovi. Na pokrivalo so namestili tudi venec prediva, ki je izgledal kot lasulja. Dobrepoljski Kurent je bil bolj podoben svojemu gorenjskemu kolegu, bil je debeluh in okoren. Fant je zlezel v vrečevino, potem pa so vse napolnili z otavo in predivom ter zašili. Tudi njega so vodili na vozičku ali na saneh. Ob torkih gredo mačkare na obhod – po en mož, baba in grbec. Hodijo od hiše do hiše a nič ne spregovorijo. Gospodinje jim največ darujejo jajca, ki jih baba spravlja v svoj cekar – pa se jo je prijelo nato ime »jajčarca«.
Kasneje v sprevodih pa tudi na Dolensjkem poznajo Babji mlin.
In tudi orali so – s kavljem in narobe obrnjeno brano, pri tem pa je grbec pokal, mož je plužil, baba pa sejala.
Včasih so uprizorili »ojscet«. Pod lipo so se zbrali, nevesta je bila še posebej načičkana, pa tudi tastar in tastara sta bila tam, ki sta nam tudi že z gorenjskega konca poznana. Tastara je pestovala otroka iz cunj, nekdo je posnemal otrokov jok in celo ohcet se je neznansko drl. Včasih se je pridružil tudi medved. Ob koncu obreda pa so razbili pisker.
Kurenta poznajo tudi višje na Dolenjskem v Grosuplju. Tako je bil na debelo v slamo odet, da ni mogel hoditi. Vrgli so ga na voz, pa je na drugi strani dol padel in spet z druge strani enako. Tako so zganjali smeh od gostilne do gostilne.
Kostanjevica pa je še poseben primer norije. Vsi se našemijo in družbi norcev pravijo Perforcenhavs.
Nastopa oče Šelme, ki ima palico, kjer je danes glava iz kovine, včasih pa se je režala z nje prava buča. Bobnar razglaša pustno prireditev. Na pustni ponedeljek predsednik in odbor norcev pereta umazano perilo v javnosti, torej se spotakneta ob vse kar je bilo v preteklem letu narobe. Izvoli se nov norčevski odbor. V torek pa prihrumi na ulice medved, potem pa še orači. Vrsta fantičev vleče plug, potem privihra šema z jerbasom na glavi, v katerem je polno pločevinaste posode, spotakne se in nastane velik trušč.
V Krškem, kamor so hodili na pustne burke mnogi iz drugih krajev, so leta 1834 hoteli gospoda prepovedati pustovanje pa pravi poročevalec, da je bilo to tako, kakor da bi v sršenje gnezdo dregnil.
Uprizorjena je bila prava predstava s sodnikom in maškarami.
Ponekod po dolenjskem so na pepelnično sredo pripeljali ploh k dekletu, ki se tisto leto ni možilo.
Skoraj povsod pa je bil osrednji lik Pust.
V Ribnici je značilna Urša z metlo, ki otroke podi pa Burovž, ki je nosil tudi deset-kilski zvonec. In preden se ni on pokazal in zazvonil, se ni smela nobena maškara prikazati.
Stična, Muljava, Krka in Višnja gora poznajo običaje, ko na vozovih vozijo potrebne stvari druga drugi.
Na Krki so rekli da rabijo župnišče pa so jim ga iz Muljave kar na vozu pripeljali. Višnjani pa so Stičanom pripeljali sodnijo, ki so jo rabili. Tudi Dolenjci poznajo svatovski sprevod, ki ju spremljata Kurent in jajčarca. Dolenjska pustna žival je kamela, kateri v gobec mečejo darove.Tudi Dolenjci pravijo, da če ni maškar k hiši, repa ne bo debela.

 

Bela Krajina

Tu je najbolj značilno guganje. Napravijo velike gugalnice, vsi se gugajo, saj to prinaša debelo repo in lepo predivo.
Tudi Belokranjčani uprizorijo svatovski sprevod. Najprej po domači vasi, potem še po sosednjih vaseh. Od hiše do hiše zbirajo darove, potem pa se zberejo pri nekomu doma. V Adlešičih ženske hodijo po vasi in od hiše do hiše pojejo ter plešejo za debelo repo. A pozor! Ženska mora plesati sama ali pa z drugo žensko, nikakor pa ne z moškim!
Iz 1829-ega je ohranjeno poročilo iz Metlike, da je bila skupina godcev na konjih, zatem pa so na nosilih vodili slamnatega Pusta, z obeh strani sta ga z metlo božala dimnikarja, za njimi pa mnogo šem.
En izmed fantov je bil preoblečen v Pustovo nevesto. Šeme so rade ponagajale dekletom, ki so šle po opravkih. Sprevod gre proti cerkvi in prikaže se znani Friderik Baraga, dvigne razpelo in veli skupini in kriči: »Križajte ga, križajte ga drugič!«. Nihče nič, nato pa reče nekdo: »Pogazimo farja«, a sprevod se razhaja…Baraga začne pridigati Pustu pa ko vidi, da je slamnat , vse šeme popade krohot.

 

Notranjska

Na Notranjskem poznamo mauškare, maškare in šeme.
V Preserju uprizorijo svatovski sprevod, kjer hodita tudi tastar in tastara za njima poganjač. Če je bela zima, se vozijo na saneh. Tudi medved se pojavlja med mauškori.
Na Rakitni je podobno – najprej hodita tastar in tastara, nato tamlad in tamlada, pa še policaj in muzikant. Vsi se zaletavajo v tastaro in jo tepejo. Tako hodijo na torek od hiše do hiše in darove pobirajo molče.
Na Babnem polju so še medved, vrag, smrt in dimnikar. Skačejo, plešejo, preganjajo otroke. Včasih se pojavita tudi žirafa in kamela, ki »požirata« krofe in flancate. V gostilni pa na koncu Pusta položijo na mrtvaški oder. Če ga hočeš poškropiti, moraš dati za vino. Pustova žena glasno joče in čudne molitve molijo. Pusta nato zažgejo ali pa vržejo v vodo.
Pred vojno so bili aktvni tudi orači, ki so orali sneg in sejali. »Pustniki, našemljeni v ženske so v Grahovem v sneg, skupaj s konji, zorali brazde, kamor so sejali žaganje.
V Košani se šeme napravijo v bele ženske obleke, se pokrijejo z ruto, le ena pa je kosmata s kožuhom, rečejo ji »grdin«. Pobirajo darove po hišah.
V okolici Cerknice pa je silno zanimiva müza, žival z ovčjo glavo in nazaj zavihanimi rogovi.
Pri Svetih treh kraljih dela v sprevodu red policaj, nevesta pa glasno joka, ker se ni uspela omožiti. Šeme hodijo s policajem od hiše do hiše in plešejo.
Tudi v Spodnji Idriji so nekoč uprizorili Pustov pogreb, danes pa gredo v maškare bolj ali manj otroci.
V sprevodu so jokali, nazadnje so ga zažgali in vrgli z mostu. Posebnost Idrije pa je, da so ploh prinesli neporočenemu fantu v hišo, z razliko od večinskih praks, kjer ploh prinesejo v dekletovo hišo.
Pri Postojni Pusta zažgejo, v Pivki pa ga pokopljejo.
V dolini Ilirske Bistrice so naredili slamnato figuro, ga prevažali in spremljali z  vriskanjem, nato pa jo pokopali.
Na Uncu pa je potrebno na pustni večer nujno plesati, da bo repa debela.
Kakor so se za dober pridelek v Beli Krajini gugali – pa so se na Blokah smučali in drsali za pusta. Ta praznik je postal že kar praznik vseh drsačev. Drsanje na pusta je bilo obvezno za mlado in staro, ker bi prineslo polno ajde, večji lan in debelo repo.
V Grahovem tudi ne dajo miru neporočenim dekletom in ji slamnato figuro navežejo kar na dimnik.

 

Slovenska Istra

V sprevodu iz Kubeda srečamo nono in nonota, ciganko s slamnatim otrokom, cundra (razcapanca), parapata (eksekutor) in hudiča. Nono ima širokokrajni klobuk, nona zavezano ruto pod brado.
Dimnikar tudi nagaja dekletom, a ima namesto metle brinovo vejo v roji, da bode.
Parapat-izterevalec je po gosposko oblečen, hudič pa je črn, ima oslovski rep in roge na glavi. Maškare plešejo in mečejo naokoli pepel, zato se jih ljudje izogibajo.
V Gračišču in Sočergi se, kot v Drežnici, šemijo samo fantje. Le dva ali trije so mačkore, ostali se le olepšajo z barvitimi cvetlicami. Obhodijo domačo vas in pobirajo darove. Ples traja pozno v noč.
V Kopru, Sodnikih, Božičih in Hrvatinih maškare na ponedeljek darove zbirajo, na torek pa pridejo do dvorane, kjer je slamnati Pust, na vrvici ima zvonec. Obhodijo ga in ga pocukajo, da zazvoni. Iz darov prejšnjega dneva pripravijo jedačo – jajčno cvrtje in klobase. Ples traja do zore.
V Koštaboni vozijo pusta z leseno glavo, mu nalivajo vina. Zažgejo preostanek pusta, leseno glavo pa vedno uporabijo isto. V Borštu in Marezigah poznajo podobno, le da je na vozu požrešna Baba.
V Brkinih in še nekaterih vaseh pa se je ohranilo škoromantenje, ki traja od štefanovega – 26. decembra do pepelnične srede. Fantje se na štefanovo zberejo in zapijejo pusta. Krčma odpre račun, ki raste do pepelnice, ko ga poravnajo.
Škoromatov poznamo več vrst in zmenijo se že ob začetku kdo bo kdo. Poberin se ne šemi, le pražnje je oblečen in šopek ima v gumbnici. Pobira darove. Z rogom pa sklicuje škoromate. S poberinom gre poseben škoromat, ki ima piramidasto pokrivalo, krašeno z živobarvnim blagom.
Škoromati si nad hlače oblečejo bele spodnjice z modrimi in rdečimi trakovi, imajo živobarvne nogavice, prepasani so z zvonci.
Škoromatu vedno pomaga pri okraševanju in napravljanju mama ali žena.
S sajastim obrazom in belimi zobmi ter velikim pokrivalom pa vzbujata strah škopita. Pležina ali kragulja si škopit pritrdi na obod pokrivala, če kragulja ni, pa vrano. Trepet vseh gledalcev pa so njegove velike klešče, s katerimi lovi svoje žrtve, da jih umaže s sajami.
V družbi škoromatov je še imeniten par v belo oblečen s tančico in kjer zaplešeta, si to pri hiši štejejo v veliko čast.
Pelühar seje dobro seme, kosec klepa koso, ta debeli komaj hodi, včasih se pridruži še medved Marko. Novejša lika sta cigan in ciganka.
Pohod škoromatov se začne zjutraj in traja cel dan, od darov pripravijo pojedino.
Že bližje Trsta pa je navada, da se fant in dekle oblečeta v Čiča in Čičko in po vasi pobirata darove.

Photo0916

Photo0917

Škopit, škoromati; foto: Irena Petrič

 

Tržaški Kras

Tu srečamo zvončarje, ki so oblečeni v ovčje kože, za pasom pa nosijo zvonce.
V Jelšanah moški na pustni torek niso delali. V mačkare pa gredo fantje in otroci. Na klobuke si navežejo pisane trakove, spremljajo jih godec, bobnar in še mačkara z živinskim rogom.
Kot povsod-pobirajo darove, na koncu pa gredo v gostilno in tam jim pripravijo obed iz nabranh dobrot. Tudi tu velja, da morajo vsi plesati za debelo repo.
Podobno je v Sežani- pobirajo »šemno« – darove za šeme, v vsaki hiši plešejo, poskakujejo, saj pravijo, da če hočeš repe in korenja, moraš poplesavati.
V Tomaju in Dutovljah hodijo po hišah pari – fant in punca, nato dva piskača in na koncu fant z vinsko posodo.
V Ljubljanskih novicah 19. stol. beremo, da je pustna norija v Trstu zajela več tisoč ljudi, da vsi pojejo, vriskajo, plešejo in ropotajo.
V Zgoniku in Koludrovici so »šjeme« samo fantje, ki upoštevajo tradicijo šemljenja od svojega 14. leta pa vse do poroke.
V torek začnejo s pustnim obhodom s šemami in novim županom na čelu, sledijo godci in pustova žena. Dva fanta vlečeta voz odet v bršljan. Vsepovsod so različne šeme, ki si zakrivajo obraz s trakovi, se barvajo s pasto za čevlje in rdečilom.  Ko gre sprevod od hiše do hiše mora gospodinja zaplesati z županom, spremljevalec pustove žene pa toži, kako bo kmalu vdova in naj se usmilijo in dajo darove.
Tu je tradiconalna jed, poleg mesa, tudi radič z jajci. Po skupni večerji traja ples do jutra.
V Šaležu in Zgoniku je podobno, na čelu sprevoda sta Pust in Neža.
V Vogljah je vodilna šema Marko oblečen v kožuh, sledita pa mu Pust in Šema, med vsemi najbolj vidna tastara, ki nosi moža v jerbasu.
V Boljuncu se vrši celo odbor s Pustovo oporoko.
»Nabrežinski pusti »pa poznajo dva »zludja«, ki lovita otroke in se maščujeta s šalami tistim, ki so premalo darovali.

Photo0994

Photo0998

Zvončarji; foto: Irena Petrič

 

Goriška

V Šempetru so nekoč prirejali pustovanje fantje, godni za nabor. Na pustno/debelo nedeljo so v dvorani plesali okoli majolke z vinom, fantje so zbirali dekleta.
Godil pa se je tudi pustni sprevod s Pustom na čelu, po italijanski zasedbi je običaj izginil, zdaj pa se šemijo bolj ko ne otroci.
V Volčah ostaja običaj, da se šemijo fantje, hodijo z muzikantm v sprevodu, glavni je Pust, ki vihti gorjačo. Otroci ga napadajo, on jih podi.
Pustne šeme zavzamejo tudi Tolmin. V dar dobijo šnite, kakor je tam v navadi.
V Kobaridu je ena izmed znamenitih mask sovra, fant je oblekel kožuh, si ga prepasal z verigo s kravjim zvoncem. Sovra je imela hlače le do kolen in kazala gola meča, ne glede na to, kakor mrzlo je bilo. Na glavi je sovra nosila kapo z rogovi, vodil pa jo je neke vrste gonjač. Po sprevodu vseh šem okoli vasi so se spet dobili na placu in plesali. Na pustni torek pa je bil za fante dela prost dan in takrat so hudomušno na placu uprizorili, kaj vse je bilo prejšnje leto narobe.
V Sedlu je sprevod podoben, na čelu pa sta Pust in Pustica, ki pobira jajca, pa drug in družica, norec in norica,… zadnji je fant, ki pred vsako hišo pometa. A ta sprevod ne gre prav do vsake hiše, le tja, kjer so neporočena dekleta. Nekateri so imeli na sebi kože, nekateri rjuhe, dva fanta pa sta bila za konja, pusta so na koncu ustrelili.
Zagotovo pa je na Goriškem eden izmed najznamenitnejših pustovanj v Drežnici, kjer je še danes ostala tradicija šemljenja le fantov, kar sicer po večini zamira.
Maske so lesene. Drežniški »pustovi« se delijo na talepe in tagrde. Ta grdim pravijo tudi lavfarji, ponavadi so trije, pridruži pa se še hudič. Lavfar je oblečen v kožuh, ima roge, okolu pasu dva zvona, nosi pa polno nogavico pepela. Ponagaja tako, da na ljudi stresa pepel, da so vsi zamazani. Ko mu ga zmanjka, si nogavico brž spet napolni na kakšnem ognjišču. Hudič pa je opravljen v črno, ima dolg rdeč jezik. Zadaj mu opleta rep, v roki ima vile, eden od pustov pa ga drži na verigi. Z drugo roko še vedno lahko koga s sajami umaže. Še posebno dekleta ima hudič na piki.
Talepi so po domače napravljeni, le na glavah imajo pokrivala s pisanimi trakovi. V sprevod pa sodita še tastar in tastara. Ta star je debeluh, tastara pa ima razmršene lase.
Tadebel je nagačen s senom, da komaj hodi, na njem si popoldan privoščijo operacijo, da bi mu zmanjšali trebuh. Smešna sta  predvsem par – mali in debeli mož in visoka suhljata žena. Še veliko drugih šem je, priljubljeni so tudi »cgajnarji«, imajo otroke iz cunj, vozijo se na vozu s kotlom izpod katerega se kadi, v sprevodu pa je tudi Smrt v beli rjuhi in s črnim namazana okoli oči, nosi koso. Tudi Rezjana srečamo, ki lonce flika, Srečolov v kletki petelina nosi…in še mnogo drugih. V soboto imajo v Drežnici sprevod, v nedeljo gostijo in ples.
Ko hodijo do hiš, šeme trkajo na vrata rekoč, naj jih spuste notri, da nimajo ne klopov ne uši. Tagrdi ostanejo zunaj talepi pa zaplešejo. Cigani medtem kradejo okoli hiše, policaj pa jih zasači.
V ponedeljek naredijo fantje pusta iz slame in mu pritrdijo rogove, položijo ga na pare. Na pustni torek ob polnoči začnejo zganjati velik trušč, zgodi se pustov pogreb, ustrelijo ga, obesijo ali pa zažgejo, kakor kdaj.
Če je v starih časih fant hotel biti sprejet v fantovščino, si je moral sam izdelati leseno masko. Ni nujno, da je bil takoj sprejet, lahko jih je tudi po 20 naredil.
V Kanalski dolini vlečejo fantje ploh po vasi »za strice in zarjavele device«.
Zagotovo je eden izmed najimenitnejših pustovanj  tudi v Cerknem. Lavfarji nosijo lesene maske, glavni lavfar je Pust. Obleko ima iz maha in v roki smrečico. Poznajo tudi »bršljanastega«, oba sta dobrodušna. Ko pa pridirkata »ta tirjesta« se pa je treba paziti. Ta star in tastara, ki pometa pred lavfarji, gresta tudi v sprevodu. Sledi Lamant s kožuhom in vilami, potem pa še gosposka in drugi predstavniki različnih poklicev in obrti.
Na torek se zgodi sodba Pustu. Izrazijo vse obtožnice in ga obsodijo na smrt. Pust zbeži a vsakič ga ta tirjasta ujameta in pripeljeta nazaj. Ta star s svojim botom mahne Pusta po glavi, da se zvrne na sani. Mrtvega Pusta lavfarji odpeljejo iz vasi, nato pa se vrnejo nenašemljeni nazaj in prične se veselica.
V času vojne so se pustovanja nehala a so jih po vojni zopet obudili.Pred polnočjo pa zaplešejo še Kapcinarsko polko, da bo repa debela.
V Brdih sta glavna Pust in Pustica, Pust je v ovčji koži s svojo palico pa odganja poredne otroke. V Gradnu sta npr. oba črna kot dimnikarja. V Hrušovju nosi Pustica malega otroka iz cunj in zanj prosi živeža.  Pravico imata odnesti vse, kar je užitno, zato predhodno gospodinje vse dobro poskrijejo. V Golem brdu  pustarji dekleta polivajo z vodo in mečejo vanje pepel. V Hruševlju se glavnima likoma – Pustu in Pustici, pridruži tudi hudič.V Dobovem priredijo svatovski sprevod, Pust in Pustica najprej pri vseh v hiši pometeta, nato pa poskakujeta in zganjata norčije.

12644973_10153907852653454_4955588627892862660_n

12646891_10153907851143454_4306784916678614562_o

12710846_10153907851458454_1718415919570247433_o
drženiški lavfarji in talepi;  foto: © Marjetica Možina

Photo0955

Photo0954

 maske iz Cerknega – lavfar/”ta tirjest”, foto: Irena Petrič

 

Beneška Slovenija

V Trčmunu npr. sta Pust in Pustica hodila po vasi in vse se je skrivalo pred njima – ker sta vsakega oplazila s pepelom. V Reziji se spominjajo babacev, oblečenih v kožuhe, ki so sicer znani še danes a v malce drugačni obliki. Pustovanje traja od nedelje do torka, zvečer se zberejo pri godcih/citiravcih in na trgu plešejo. Med godci pa že od nedelje vseskozi na častem mestu sledi slamnati Pust, ki ga na sredo-pepelnico potem pokončajo.Ob t.i. srednjem pustu-torej v ponedeljek, se je nekaj deklet napravilo v bele obleke in koničasta pokrivala z okrasnimi, predvsem zelenimi trakovi. V rokah so imele robce z zvončkoma. Pri vsaki hiši so z gospodinjo odplesale tri plese. Darove pa so pobirale šele na pepelnico.

————————————————————————————————————————-

Photo0944

Dandanes je pust priljubljen predvsem med otroci, včasih pa niso sodelovali v tradicionalnem šemljenju ; foto Irena Petrič

 

Pokop pusta

Pokop, zažig ali utapljanje pusta je v različnih pokrajinah različen. Vsem pa je skupno, da se zaključi neko obdobje in gre za prelomnico v našem cikličnem letu. Zaključi se zima in vse je v pričakovanju pomladi.
Skoraj povsem identičen obred je najti tudi v SV Italiji, ko slamnato lutko, običajno v črno napravljeno, sežgejo, in s tem zaznamujejo konec zime. Običaj imenujejeo Femenute, celoten obred, kakor ga ohranjajo še dandanes, pa si lahko pogledamo na youtube:
https://www.youtube.com/watch?v=tURDLXXpcLk

Prav tako lutko t.i. Marzane, ki je ostanek prastarega božanstva Morane, zažigajo v drugih slovanskih državah in jo občajno nato še utopijo.
https://www.youtube.com/watch?v=wy9ktmidrpU

Tako v Italiji kot drugod se to godi meseca marca in zabeležuje tudi prihod pomladi, medtem ko se naš pust godi že prej.
Primer pokopa iz Cerknice na minuti – 8.50
https://www.youtube.com/watch?v=oaCho-MtXeo

 

Od kje pa sploh pride krof?

Za pustni čas velja, da mora biti hrane v izobilju, predvsem težke, mastne hrane, zato tudi pustni nedelji ponekod rečejo kar mastna nedelja. Vse to pa zato, da se še zadnjič dobro najemo pred postnim časom, ki traja dokler ne vstane božji sin, po starosvetnih predstavah je to v širšem evropskem prostoru Jarilo, po naše pa Jarnik, ki kasneje postane Zeleni Jurij.
Slovenci imamo še vedno najraje klasične krofe, z marmelado, in novi okusi z različnimi polnili, glazurami so nas kar nekako obšli.
Zdaj so sicer krofi na voljo vse leto, tradicionalno pa je bilo cvrto testo na voljo bolj ko ne za pusta.
Ponekod so jim rekli bob – tudi sama se spominjam še iz otroštva, da sta jih tako imenovali tudi moja mama/babica in stara teta Joži, ki smo jo klicali potem vseskozi kar Joni, ker s sestro nisva mogli izgovoriti »ž«-ja, ko sva bili še zelo majhni.
In kakor se še spominjam iz svoje mladosti, je bilo gospodinjam grozno velikega pomena, da je testo mehko in polno.
Naša mama se je enkrat prav hudo nasekirala, ker se je v bobu pojavila luknja pa ji je Bajčeva Mari (tudi še ena izmed redkih starih/domačih hiš tu pri nas v Podborštu na Črnučah) rekla: »Veš kaj Karlina, to, da ima bob luknjo je pa še najmanj, za kar se je treba v življenju sekirati«. In tako se velikokrat spomnimo na ta rek, kadar je doma na sporedu peka in skrbi, kako bo kaj izpadlo, ker se ponavadi po Murphy-ju izjalovijo stvari ravno takrat ko se ti mudi in delaš z nekim točno določenim namenom.

Večkrat sem se spraševala zakaj bob.
Za tri kralje npr. je bila navada, da so v pogačo skrili zrno boba in ko so jo jedli – je postal bobov kralj tisti, ki je dobil kos z zrnom. Pogača z bobom je označevala oz. skušala priklicati dobro letino, blagostanje pri hiši, kjer so, v sklop doma narejenega oltarčka, postavili pogačo, vodo, zrnje žita in ključ domačije.
Bob-krof pa je mastna hrana za pusta, ki ravno tako označuje izobilje, čas pusta pa kliče pomlad in rodno leto.

Od kje krofi zares pridejo, zagotovo ne vemo. Na Dunaju vam bodo povedali, da se tako imenujejo po kuharici Ceciliji Krapf, ki je v 17. Stoletju odprla trgovinico s svojimi Cilkinimi kroglicami z vloženim sadjem, le kasneje pa so postali »Krapf«, polnjeni z marmelado.
Na dunajskem dvoru so tudi bili dobro poznani v 19. stoletju, z brusnično ali marelično marmelado.
Eni pa pravijo, da izvira beseda krof iz flamščine, ki označuje kavelj ali krempelj in da so bili krofi sprva pravzaprav nepravilnih oblik, kar nam daje slutiti, da so ti. »miške« morda predhodnica krofa.
Na Trojanah jih že 50 let spečejo tudi do 10 000 na dan po skrivnem receptu gospodinje Rajke, največje povpraševanje pa je prav za pusta in tudi za prvi maj.

Kakorkoli pa že – naj si vsak razloži po svoje. Važno je, da je danes bob na mizi in da preko nove fizične oblike razumemo celoten pomen našega pusta.

DSC_1508

DSC_1507

Za pusta je treba dobro in mastno jesti :)
peka: Frančiška Urankar, rojena Trček, foto Irena 

—–

Včasih enačimo besedo Kurent in Pust. Čeprav je v nekaj primerih zaslediti, da je imel Pust svojo osebnost, pa velja, da je Kurent pustna maska, v kateri lahko zelo očitno razberemo starosvetni pomen in njegovo pomembno tradicijo odganjanja zime in vegetacijsko funkcijo.

Po vsem opisanem vidimo, da je imel čas pusta zelo močno tradicijo – in jo še vedno ima,  zato ga lahko štejemo med največje slovenske starosvetne praznike, v preteklosti pa je bil ponekod celo dela prost dan. Tako globoko je ukoreninjen v ljudeh, da ga niti krščanstvo, niti vojne, niso mogle izbrisati.
Tradicija se je ohranila prav po vsej državi, čeprav pa ima vsaka vaška skupnost svoje posebnosti, je bistvo vsepovsod vidno enako.
Predvsem izstopajo v vseh pustovanjih trije elementi, ključni za človeško življenje: poroka, ki se po prastarem videnju mora zgoditi do pustnega časa – torej, da se nadaljuje rod, bogato obložena miza in obredja za priklic dobre letne, in nazadnje – usmrtitev Pusta in s tem čiščenje vsega starega okoli sebe in V sebi, da naredimo prostor za Novo življenje.

Beseda »pust« označuje obdobje norčavosti, sprevodov v tednu pred pustnim torkom, preden nastopi post.
Besedo pust je že naš Primož Trubar skušal razložiti kot »mesopust«, saj tudi italijanska beseda za karneval prihaja od starejše besede, ki pomeni »opustiti meso«. A obdobje opuščanja mesa, pride kasneje.
Beseda »pust« označuje lahko tudi pusto, nerodno pokrajino, s pokopom pusta pa se pustost pokrajine neha, saj se naredi prostor, da jo spomladanski sili boga in boginje
 kasneje ozelenita in oplodita.

Koliko resnice je v tem zagotovo vedeti ne moremo. Dejstvo pa je, da je čas pusta ravno obraten – čas bohotenja, veselja, potenciranja, in najpomembneje – čas bogato obložene mize, saj bi bilo celo leto slabo v nasprotnem primeru. Novo leto, kakor se po starosvetnem izročilu spodobi, mora nastopiti tako, da pustimo vse slabo za sabo, zato je pomembno, da je za tak praznik naša hiša čista in čas, ko se podzemlje začne simbolično zapirati in duše rajnkih spet  (za)«PUST«-ijo tostranstvo. Dobesedno torej PUSTimo vse staro za seboj in začenjamo na novo s postnim očiščenjem, nakar pozdravimo v času enakonočja in jurjevanja že čisto pravo pomlad. Pričnemo z deli na polju in uresničevati vse tiste cilje in načrte, ki smo jih postavljali v času zime.

Na kulturnih društvih je, da – po možnosti s pomočjo podpore države in ne le lokalne skupnosti (!), ohranjajo VEDENJE o naših starožitnostih, in da tradicije tudi nadaljujejo. Na vseh starovercih/rodnovercih, ki negujemo duhovno pot po stopinjah prednikov z vibracijo našega prostora pa je, da preučujemo tudi duhovno plat določenih obredij, ki so za večino ljudi le še starodavna folklora v drugačni preobleki. Na nas je, da s pomočjo zgodovnskih virov, znanosti, ljudskega izročila in vseh novodobnih dognanj, in seveda nazadnje osebne izkušnje, lahko vse to, kar nam je dano, ponotranjimo in resnično razumemo globji smisel določenega obredja, ga razumemo na več ravneh. Zelo pomembno je,  da ga znamo umestiti tudi v ta čas, tukaj in zdaj. Da na tak način sledimo utripu Narave, pri čemer najprej kot posamezniki in nato še kot družba, duhovno rastemo, se povezujemo s Prasilo – od katere smo prišli in h kateri se nekoč, po več popotovanjih, zopet vrnemo.

maskarce

Irena Petrič in hči

 

Kaj boš pa TI za pusta hrusta? :)

 

Črnuče 8.2.2016

 

——

 

viri:
-Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zime, Celje 1965
-Maske,Pokrajinski muzej Ptuj, Varaždin, 1988