Veles kraljuje mrzlemu delu leta.
Veles je bog podzemlja, čuvaj duš, bog magije, modrosti, zaščitnik obrtnikov, umetnikov, bog bogastva. Njegovi idoli so pogosto stali v bližini obrtniških delavnic.
V staroslovanskem izročilu ga srečamo kot starejšega modreca, kot kačo ali kasneje zmaja.
Veles je nasprotje boga Peruna, ki vlada nebu, meče strele na zemljo, s katerimi kaznuje slabe ljudi. Nenehni boj med njima ponazarja stalne težnje po iskanju ravnovesja v naravi. Perun prinaša pravičnost, Veles modrost. Perun kaznuje s strelo, Veles z boleznijo.
Po staroslovanskih predstavah je naš kozmos sestavljen iz svetovnega drevesa, kjer krošnja ponazarja nebo, deblo ta svet in korenine podzemlje, kateremu vlada Veles. Mavrica pa je pot v onostranstvo, most za duše.
Spomladi in pozimi srečamo Velesa kot t.i. Gospodarja volkov. Običajno tudi šepavega starca, ki vodi „Divjo Jago“.
Volčje noči se godijo od Božiča pa do 6. januarja. Temačnost in pustost tega časa, ko se komaj rodi novo sonce in je še izjemno krhko ter preživetje vprašljivo, je v ljudeh vzbujala strah in negotovost. Zato so se na različne načine ubranili pred neljubimi silami v obliki različnih vrst čarovnic, pehtre babe, divjega moža, …
Ves čas dvanajsterih noči so imeli poseben pomen ogenj, voda, kruh in zimzelene rastline. V tem času se je v notranjosti domačij nahajal oltarček okrašen z vejami iglavcev, kjer je bilo nekaj žita in kruha za rodnost in blagostanje, voda in ključ domačije za varovanje.
Kmečka gospodinja je prenehala odpirati skrinje v kašči, kot je to delala v božičnem času, da je v skrinjo priklicala božji blagoslov. Po končanem prazničnem času je sedla k skrinji z žitom in ga prebirala. Le najboljše zrno je izbrala za seme.
Darovanje kruhkov ljudem in živalim od Miklavža pa do treh kraljev je prastari ostanek velesovega kulta v času njegove vladavine, da bi si ljudje zagotovili mir in zaščito domačih živali. Velesov dan je bil datiran pri slovanskih ljudstvih zelo različno, vsi pa v času od miklavževega do blaževega (februar). Takrat živina ni smela delati, ljudje pa naj ne bi smeli uživati mesa.
Darovanje dela prazničnega kruha živalim bi zlahka povezali z velesovim kultom.
Kot gospodar podzemlja, navja, duš, onostranstva, predstavlja Veles v simboličnem pogledu našo podzavest. Ta je v hladnejšem delu leta, ko smo bolj umirjeni in stran od fizičnih del zunaj, bolj aktivna in nam sporoča marsikaj, kar nam v času toplega dela leta ostaja skrito. Veles predstavlja nezavedno, tisto temo, ki se jo včasih bojimo pa vendar predstavlja ključ do razumevanja resničnega sebe. Tam tičijo vse modrosti, kako narediti sebe v tem svetu boljše, ker samo tako lahko naredimo tudi svet boljši. Da so nekoč povezovali modrost z boleznijo, ni naključje. Tisti, ki smo morali kdaj premagovati hude bolezni in imeli pogovore s smrtjo, preko teh življenjskih preizkušenj vemo, da ti dve lastnosti tega izjemnega božanstva, nista daleč narazen. Včasih se ravno zaradi težkih preizkušenj poglabljamo tja, kamor se sicer nikoli ne bi. Zaradi tega pridemo do določenih spoznanj, ki nam lahko drastično spremenijo življenje.
Če svoje vrtove, vrtičke, lonce, njive, obdelujemo v skladu z nekaterimi biodinamičnimi pravili vemo, da sta ravno mesec januar in februar tista, ko se posvetimo meditaciji proti škodljivcem. Skušamo doseči globoko umirjeno stanje in se na svoj način pomeniti z živalmi, da nam prizanesejo s škodo. Čeravno se dobro zavedamo, da narava vedno terja svoj davek in moramo znati to sprejeti.
Zato je zima čas, ko se lahko povežemo z Velesom, zaščitnikom živali, da nekaj škodljivcev vendarle zadrži v podzemlju. In ko kaj prosimo, ne pozabimo, da moramo vedno dati tudi kaj v zameno.
