Počasno poslavljanje od rodnosti zemlje, vedno krajši dnevi, umirjanje narave, vedno glasnejše žuborenje vode, vedno več vode z nebeških sfer, ki nam daje vedeti, da prihaja čas duhovnega očiščevanja. Čas, ko počasi vladavino leta prevzema Veles, bog podzemlja, modrosti, magije, ki nas bo popeljal v svet samospoznavanja in poglabljanja vase. Morana pa bo poskrbela za mir in očiščevanje ter moč, da pustimo za seboj vse, česar ne potrebujemo več.
To je imeniten čas, da se ozremo nazaj in preučimo svoje delo, svoje življenje ter ugotavljamo, kako narediti vse še boljše. Takrat so nam pri takem početju bogovi še posebno naklonjeni. Obenem pa je to čas izrekanja zahval. Zahvala za dobro letino, kakršnokoli že. Na vrtu, na njivi in na področju dela, ki nam nudi preživetje. Izrekamo zahvale za prijatelje, družino in vse, kar nam dela življenje lepše, bolj izpopolnjeno.
To je čas transformacije, ko po starodavnih predstavah boginja Mara postane Morana. Umakne se z zemlje in preide v nebo. Ni več zaščitnica zemeljskih voda, ki poskrbijo za plodnost, marveč pošilja očiščevalno vodo z nebes. Poskrbi, da si zemlja lahko odpočije in nabere moči za naslednje rodno leto.
Pri stari veri gre, poleg vse ostale kompleksne vsebine, tudi za vsesplošen pojav dualnosti – oče sonce, mati zemlja. Gre za najbolj pristen vidik sveta: sonce prinaša svetlobo, toploto, pošlje dež in s tem oplodi zemljo, ki rodi vse, kar vidimo v naravi in tudi nahrani človeka.
Na našem Krasu v okolici Divače pa sta v tem kontekstu prisotna Deva in Devač, ki izstopata kot imenitna lokalna posebnost naše starožitnosti.
Nekateri menijo, da je tudi kraj Divača dobil ime ravno po lokalnem mitološkem izročilu.
Po pričevanju starih ljudi, so se stara obredja tam ohranila še v 19. stoletje, a so jih delali na skrivaj.
V kimavcu na polno luno je strešina vasi, ki je opravljal tudi svečeniško delo, odšel z dekleti svečenicami v jamo Triglavco. V tej jami je naravno svetišče. Na stropu nas pozdravljajo tri glave, po katerih je jama dobila ime. V ospredju je skala s stropa, ki ponazarja moškega – Devača, s tal pa se dviga druga skala proti njemu, ki ima naravno izoblikovano kotanjico, kjer se nabira voda. Ta ponazarja maternico boginje Deve. In prav tu se rojeva življenje. Triglavca je izvor življenjske energije.
Preden so odšli v jamo, so dekleta namakala praprot v svetem izviru “Uročka”. Praprot so imele za pasom, ko pa so skupaj s svečenikom prišli v jamo, so praprot razprostrle po spodnjem kamnu.
Obredje je vključevalo tudi molitev: “O, DEVA, DAJ, DA DOBRO BI RODILA, DA MORA JI NE BI NIČ SLABEGA STORILA.” (torej, da bi bila zima mila). V vodo so položili različna žita. Nato je božjeglav ob naslednji lunini meni prišel v jamo, pognali so kalčki. Vzel jih je in raztresel po poljih, da bi zaščitili zemljo in bi bila naslednje leto zopet rodovitna.
Poleg obredij za rodovitnost zemlje, je Triglavca služila tudi kot prostor priprošenj, kamor so se zatekale žene, ki so imele težave z zanositvijo.
Cerkev si je staroverske kulte zelo prizadevala izničiti, zato so poleg krščanske cerkve postavili znamenje sv. Frančiška Pavelskega, ki naj bi kasneje odpravljal enake težave.
Boris Čok je raziskovalec starega izročila na Krasu. L. 2012 je izdal knjigo V siju mesečine, kjer so vse informacije v zvezi s staro vero na Krasu, ki so se prenašale stoletja iz roda v rod, tudi zapisane, za spomin ter poduk naslednjim rodovom.
V tem času premislimo, za kaj smo hvaležni. Več hvaležnosti prinaša več notranjega zadovoljstva, saj začnemo marsikaj drugače ceniti in kar naenkrat se zavemo, kako veliko pravzaprav imamo. Predvsem pa bodimo vedno hvaležni tudi sebi in najdimo čas, da se znamo nagraditi.
