Praznik Dedi se veže na izročilo jesenskega časa, ko sta svetova tostranstva in podzemlja med seboj povezana, odprta.

Medtem ko je topli del leta obeležen z fizičnim delom, potentno energijo, strastjo, je hladnejši del leta posvečen umiritvi in pogledu vase, globokim analizam. Sebe, svojega dela. V ospredju je ženski element vode. Ob zimskem času pa so povezani vsi trije svetovi, zato smo zaradi jesenskih razčiščevanj lahko kasneje deležni mnogih spoznanj in povezovanj z najvišjimi silami, ki nas vodijo v boljše, novo ciklično leto.

Praznik „Dedi“ pri nas ni konkretneje izpričan, kot je to npr. kresovanje ob poletnem solsticiju ali praznik pomladi oz. jurjevanje, ki sta dobro dokumentirana in preživela še v 20. stoletje.
Imamo pa drobce izročil, ki pravijo, da so ljudje pri nas na okna postavljali lučke/svečke, ali pa pred vrata, da bi rajnki našli pot domov. Ponekod so umrlim puščali tudi hrano, priboljške.

Staroverci se na letne mejnike zberemo in v svoja duhovna obredja vključujemo enake elemente, kot so jih že naši predniki: od skakanja čez ogenj, pletenja venčkov, priprošnje, zahvale, obredni kruh in zelo pomembno – ljudske obredne pesmi.
Praznik dedov je pri nas vezan na individualne prakse in spomine, ko prižgemo svečke na okno v spomin na prednike tako ožje družine kot prednike našega naroda. Plameni simbolično ponazarjajo njihove duše, po izročilu naj bi se prav v tem času vrnili v ta svet in obiskali domače. Prižig svečke pomeni tudi tisto luč, ki jim pomaga najti pravilno pot v onostranstvu, da torej najdejo svoj mir.

Staroverci sicer verjamemo v reinkarnacijo, seveda pa ni nujno, da se reinkarniramo takoj po smrti.
Na zahodu države staroversko izročilo pravi, da se celo sami odločimo, v kaj se bomo rodili v naslednjem življenju.

Ponekod po Evropi so izrezovali repo in vanjo vstavljali svečko. Zanimivo je, da je repa prav pri nas v zahodnem delu Slovenije vključena kasneje v zimski obred. Pečeno repo so obredno uživali, ker očiščuje telo in duha.
Pri Poljakih, Belorusih in Litvancih pa je praznik Dedi še danes aktualen tudi v javnem praznovanju. Po tradiciji so ljudje že nekoč hodili na pokopališča, s seboj prinesli hrano, se gostili skupaj s preminulimi. Spominjali so se jih v zgodbah, ne samo kaj dobrega so storili v času svojega bivanja na zemlji, marveč tudi česa niso uspeli dokončati. Ta praznik ponekod praznujejo še v zrcalnem delu leta na pomlad in je poznan kot „Rodonica“. Ime izhaja iz korena „rod“, ki se seveda navezuje na prednike, družino in istočasno najbolj staro ustvarjalno silo/božanstvo Rod, ki nikoli ni bila personificirana.

Vedeti moramo, da staroverje, torej lastna etnična religija naroda, ni homogena celota kot so to monoteistične religije s svojimi
dogmatičnimi pravili. Vezana je na čaščenje narave, ki pa je povsod malce drugačna, zato prihaja do mnogoterih lokalnih razlik, čeravno nas vse druži podobna baza, ki temelji na duhovnem principu Trigava /Tročana.
Na Krasu npr. v jesenskem času dejansko poznajo običaj izrezovanja buč, ki je vezan še na predkrščanski čas.

Čas odprtih svetov, umiritve in globje povezave s predniki, tako lastne družine kot predniki naroda, nam daje možnost, da smo dovzetnejši za njihova sporočila. Pomagajo nam lahko razumeti marsikaj, če le znamo prisluhniti.
In še posebno v tem času, ko se umirjamo in vedno bolj poglabljamo vase, skušamo razumeti svojo kompleksno naravo kot Človek, nam prav plameni prednikov in plamen narodnega izročila lahko osvetli zatemljene delčke našega bitja, da se sprejmemo v celoti in delujemo v skladu z vesoljnimi nameni za Najvišje dobro.