Boginja, ki zavlada jeseni, je poznana pod imenom Morana, ki se je skozi čas pritiskov na staro vero ohranila kot nižje bitje »Mora«.
Nekatere naše boginje nosijo zelo podobne atribute, vendar skozi stare predstave o letu dobivajo, s spreminjanjem letnih časov, specifične lastnosti. Tudi Živa/Mara je boginja vode, tudi Reitija, vendar je poudarek pri Živi v njenem simbolu klasja, ki predstavlja žetev in v simbolu jabolka, ki predstavlja rodovitnost. Reitija nastopa v zvezi z vodo predvsem kot zdravilka. Mokoš, boginja zemlje, poznana v več slovanskih državah, je zaščitnica ženskih opravil, porodnic, je zaščitnica predic in s tem dobiva tudi lastnost boginje usode. Mara, ki se na jesen prelevi v Morano, pa predstavlja premoč ženske boginje nad moško – sončno prevlado leta, s seboj prinaša padavine in mraz, tudi smrt.
Vendar pa Morane ne smemo dojemati izključno kot slabe boginje, saj mora na tem svetu vse umreti, da se zopet rodi, vse se mora končati, da se zopet začne. Naši predniki so sprejemali naravo kakršna je in je niso delili le na slabo in dobro, večinsko agrarno prebivalstvo je videlo poslanstvo Morane, poleg zgoraj omenjenega, tudi v tem, da mora vsako leto popeljati zemljo v globok sen, da si dodobra spočije in je lahko na pomlad zopet plodna.
Voda je element prečiščevanja in preporoda. Naši predniki so prenesli sporočilo, da gre duša umrlega skozi vodo v loncih po hiši, zato moramo tako vodo izliti in ne pustiti stati, da ne bi grehi preminulega prešli na žive. Nekdaj so pravili, da se vode ne sme kaliti, vanjo pljuvati ipd, ker da »joče naša gospa«. Ta rek poznam tudi sama iz domačega kraja.
Cerkev si je stoletja prizadevala, da bi močan kult vode izrinila s tem pa posledično tudi moč ženske oz. njene enakovrednosti, saj stara vera upošteva tako ženski kot moški princip za uravnotežen kozmos. A je kljub zakoreninjeni novi veri, preko uporabe vode v bogoslužjih, (križanje z vodo pri vstopu, krst…) preživela.
Ena izmed mitoloških zgodb pravi, da je Jarilo srečal Maro na svoji pot iz podzemlja, ona pa mu podari jabolko, kar pomeni, da se je pripravljena omožiti z njim. Zaročita se spomladi, na poletni solsticij pa se poročita.
Vendar Jarilo svojo ženo izneveri in le-ta postane zagrenjena in se iz Mare na jesen prelevi v Morano, ki prinese hlad in smrt in se maščuje možu.
Vabimo vas na zahod v Babjo Jamo, ki se nahaja nekaj km južno od Mosta na Soči v bližini Tolmina. Več o jami si preberite na naši strani ali v knjigi Let v lunino senco Pavla Medveščka.
Tam so se dogajala obredja rodovitnosti, jama pa je skupaj s skalo (ki je bila uničena ob gradnji železnice) in kotlom ter reko Sočo, v neposredni bližini, tvorila naravno svetišče. Naši predniki so se ga posluževali stoletja in kdo ve, koliko nazaj v čas. Naprošali so za rodovitnost, v kotlu in v Soči pa so se obredno umivali.
V tistih delih so starodavno izročilo prenašali kačarji.
Sprehodite se proti vasi Modrej in našli boste 14 zdravilnih energijskih točk, ki jih je odkril in zabeležil radiestezist Jože Munih. V Mostu na Soči je na voljo tudi učna pot, kjer si lahko na tablah preberete zgodovinske zanimivosti s področja življenja naših prednikov. Nad vasjo Gabrje pa se nahaja zdravilni Grofov izvir – kjer si lahko natočite Žive vode.
Če ste naravnani pohodniško – svetujemo tudi pohod na Goro Jelenk le nekaj km južneje, kjer so prav tako naši predniki izvajali sveta obredja. Več na naši strani in v dokumentarnem filmu: Jelenk-sveta gora starovercev.
