Pri slovanskem staroverstvu in tudi nasploh v staroselski duhovni dediščini, gre, poleg vse ostale kompleksne vsebine, za vsesplošen pojav dualnosti – oče sonce, mati zemlja. Gre za najbolj pristen vidik sveta: sonce prinaša svetlobo, toploto, pošlje dež in s tem oplodi zemljo, ki rodi vse, kar vidimo v naravi in tudi nahrani človeka.
Tovrstne božanske pare so naši staroselski predniki videvali v avtohtonem Belinu in Reitiji, v kasnejšem staroslovanskem svetu v Kresniku/Jarilu in Mari, lokalna posebnost, ki jo poznamo na našem Krasu v okolici Divače pa sta v tem kontekstu Deva in Devač.
Nekateri menijo, da je tudi kraj Divača dobil ime ravno po lokalnem mitološkem izročilu.
Po pričevanju starih ljudi so se stara obredja tam ohranila še v 19. stoletje a so jih delali na skrivaj.

V jeseni je “Božjeglava”, strešina vasi, ki je opravljal tudi svečeniško delo, odšel z dekleti svečenicami v Jamo Triglavco. V tej jami je naravno svetišče, na stropu nas pozdravljajo tri glave, kar razlagajo kot božanstvo Triglav, po katerem je sama jama tudi dobila ime. V ospredju pa je skala s stropa, ki ponazarja moškega, Devača, s tal pa se dviga druga skala proti njemu, ki ima naravno izoblikovano kotanjico, kjer se nabira voda in ponazarja maternico boginje Deve.
Preden so odšli v jamo, so dekleta namakala praprot v svetem izviru “Uročka”, ko pa so skupaj s svečenikom odšli v jamo, so praprot razprostrle po spodnjem kamnu.
Obredje je vključevalo tudi molitev: “O, DEVA, DAJ, DA DOBRO BI RODILA, DA MORA JI NE BI NIČ SLABEGA STORILA.” (torej, da bi bila zima mila). V vodo so položili različna žita. Nato je božjeglava ob naslednji lunini meni prišel v jamo, pognali so kalčki. Vzel jih je in raztresel po poljih, da bi zaščitili zemljo in bi bila naslednje leto zopet rodovitna.
Poleg obredij za rodovitnost zemlje, je Triglavca služila tudi kot prostor priprošenj, kamor so se zatekale žene, ki so imele težave z zanositvijo.

Cerkev si je staroverske kulte zelo prizadevala izničiti, zato so poleg krščanske cerkve postavili znamenje sv. Frančiška Pavelskega, ki naj bi kasneje odpravljal enake težave.
Obredja v Triglavci so nazadnje opravljali še v tridesetih letih 19. stoletja.
Priporočamo ogled dokumentarnega filma s zgoraj opisano tematiko »Poganski ogenj« na straneh: www.staroverci.si v rubriki »umetnost« / »film«. Na tem mestu pa vabimo še ogled dokumentarnega filma, prav tako v režiji Jadrana Sterleta: »Sveta voda Uročka«.

Boris Čok je raziskovalec starega izročila na Krasu. L. 2012 je izdal knjigo V siju mesečine, kjer so vse informacije, ki so se prenašale stoletja iz roda v rod, tudi zapisane in tako v spomin in poduk naslednjim rodovom.

Vabimo vas, da se prepustite njegovi posebni turistični ponudbi, da vas vodi po kraških poteh, po katerih so nekoč stopali kraški dedje opravljat obredja po starem. Presenečeni boste, kako bogato starodavno duhovno dediščino imamo na Slovenskem.

Kontakt vašega vodnika: Boris Čok, Lokev 166e, 6219 Lokev, Gsm: 031 634 725,
boriscok.lokev@gmail.com

foto: Irena Urankar