Belin je značilno božanstvo za naše kraje in tudi ozemlje zahodne Italije. Njegov kult je preživel še v 20. stoletje. Veliko njegovih kipcev so našli, tako v Italiji kot v Sloveniji, v visoko ležečih krajih in težko dostopnih pa tudi v Ljubljani, sledi o njem v Celju in avstrijskem Celovcu. Navadno so ga uprizarjali z žarki okoli glave, zato nakazuje na kult sonca. Rimljani so ga enačili z njihovim Apollom.
Belinu je bilo posvečeno več templjev, zelo pomemben je stal v Ogleju, kjer je bil Belin tudi zaščitnik mesta. Zapisano je, da so se dogajala njemu v čast obredja vključujoč belega konja – kjer se reka Timava zliva v morje. V njegovih gajih so se tudi pasli beli konji.
Belin je bog neba, sonca, svetlobe, vrhovni bog polabskih in pomerjanskih Slovanov (s katerimi imamo kulturno zelo veliko močnih paralel) pa Svetovid, ki je veljal tudi za velikega vedeževalca. V njegovo preročišče na Kap Arkono so od blizu in daleč romali po nasvete, svečenik je s pomočjo belega konja vedeževal, nato pa so se skupno odločali o pomembnih odločitvah, tudi npr. ali iti v bitko ali ne.
Starejši raziskovalci so mnenja, da so v obredjih v povezavi z našim Belinom vedeževali tudi z leta ptic kavk. Prav te ptice so veljale pri naših prednikih za svete, ob prvi žetvi so jim spekli kruh in jih z njim pitali.
Naši predniki so Belina spoštovali kot velikega zdravilca in verovali, da s svojim ključem ozdravi slepoto-to izročilo je poznano še danes na Tolminskem.
Na tem mestu sicer ne moremo z goto-vostjo trditi ali gre le za fizično slepoto in lajšanje oz. ozdravljanje težav z očmi ali gre za slepoto v prenesenem pomenu, kjer Belin prinaša tudi spoznanje, resnico.
Velja tudi za božanstvo dnevne svetlobe. Na zahodu Slovenije, na slemenu Kolovrata, pravijo stari ljudje, je stalo devet belih kamnov, ki so jih postavili staroverci v po-vezavi z Belinovim kultom, ki je v največji meri veljal za zdravilca.
Belinov kult je bil med našim starim ljudstvom zelo živ, tudi v Noriškem kraljestvu, na ozemljih, kjer so prebivala keltska ljudstva so poznali božanstvo Belenus, ki ima zelo podobne atribute. Ker so omembe tega boga pri nas starejše kot pa v Ogleju, kjer so ga »porimljanili«, predvidevamo, da so kulturno izročilo prenesli ljudje preko trgovske poti, ki je z vzhoda peljala skozi Oglej v notranjost Italije.
Zanimiva zgodba z zahoda države pravi, da je obstajal kamen, ki so mu rekli »Belinov kamen« in ga uporabljali v zdravilne namene, z njegovo pomočjo so pripravili Belinove zeli. V enem dnevu je bilo treba nabrati devet različnih zelišč, jih dati v kamnito posodo, obtežiti s tem kamnom in pustiti 21 dni. Takšna mešanica čaja je bila zelo iskana.
Če vas vleče v Italijo, vas vsekakor vabimo v nekdanji Belinov gaj, k izvirom Timave v Štivanu ob kapelici »San Giovanni in Tuba«. Tja pridete po cesti mimo Trsta in še naprej v smeri Monfalcone, čisto zraven križišča cest SS14 in SR55. Približno 15 min peš pa vas loči še do samega izliva v morje, kjer so se nekoč dogajala obredja, tam se v bližnji marini lahko ustavite na kavico.
Če pa želite intenzivnejši celodnevni izlet, se lahko do Timave odpravite že zelo zgodaj zjutraj, nato pa nadaljujete pot v Slovenijo preko Nove Gorice v smeri Tolmina in se ustavite v Selah pri Volčah ter pričnete še svojo pohodniško ali kolesarsko pot na Kolovrat in obiščete katerega izmed kultnih vrhov, kjer so nekoč stali Belinovi kamni.
