V slovanskem svetu velja Svarožič za sina vrhovnega boga Svaroga, za boga ognja, ki predstavlja sonce na zemlji.
Ljudstva slovanskih dežel častijo Svarožiča ob zimskem solsticiju – takrat se rodi, božanstvo pa je poznano širše kot »mlado sonce«, božji sin. Torej gre pri praznovanju Božiča le za nadaljevanje že staroselske tradicije z novimi prvinami.
Kurjenje drevesnega panja poznajo tudi v drugih deželah od nekdaj , npr. v Ukrajini, kar pa se je od starih časov prenašalo v ljudski tradiciji do nedavnega na Krasu. Same priprave in obred nam dobro prikazuje dokumentarni film v režiji Jadrana Sterleta: Poganski ogenj.
Moški so odšli v gozd, izruvali drevesni panj, čok (štor s koreninami), ga prinesli domov, gospodinje so očistile odprto ognjišče, nato so čok zakurili. Same priprave in nato kurjenje z molitvami, vedeževanjem iz plamenov, pečenjem repe, metanjem brinovih vejic v ogenj je obred, ki so ga opravljali, da počastijo rojstvo mladega, novega boga, moč zemlje pa naj bi ravno preko korenin in nato dima prešla v nebo, da bi mu pomagala do večje moči. Podoben obred, šega »osvatina«, se je godila nato še en-krat, v mesecu marcu.
Sicer pa se je tudi drugod opravljalo kurjenje ognja-kresa, da se počasti rojstvo mladega sonca, današnje koledovanje je še ostanek prastarega izročila, ko so kresovalke pele pesmi, ob ognju pa se je rajalo.
Skozi čas, ko je krščanstvo postajalo vse močnejše in številčnejše, so marsikatera božanstva prešla na raven nižjih mitoloških bitij, ki jih še srečujemo v naših bajkah, ker v »otroških pripovedkah« predvidoma nihče ni videl nevarnosti, stari bogovi pa so morali odstopiti mesto novemu bogu in mnogim svetnikom.
Pri nas lahko potegnemo največjo paralelo kasnejšega mitološkega bitja Netek s starodavnim Svarožičem, ki v bajkah nastopa kot bitje, ki vse poje kamorkoli pride.
Jakob Kelemina, veliki zbiralec mitoloških pripovedi na Slovenskem, ki je zbirko objavil že l. 1930, pa ga je enačil z našim Kresnikom, kar je načelom res, le da gre konkretno pri Svarožiču za mlado sonce, pri Kresniku pa za odraslo sonce z največjo močjo.
Samo ime »božič« je predkrščansko, kon-čnica »ič« nakazuje na pomanjševalnico oz. na nasledstvo. Ta navada se je ohranjala skozi čas, iz imena Štefan se je rodil priimek Štefančič ipd. In tako je tudi sin boga – božič. In ker je vrhovni bog stvaritelj in bog neba, oče bogov Svarog – je izpeljanka za njegovega sina Svarožič.
Cerkev je pričela praznovati krščanski božič šele v 4. stoletju, v splošnem pa so ga ljudje prevzemali le počasi šele več stoletij zatem.
Med polabskimi in baltskimi Slovani, je bil Svarožič eno izmed glavnih božanstev, častili so ga tako vzhodni kot južni Slovani. V svetišču v Retri so ga častili skupaj z njegovo mamo Vido, ženo vrhovnega boga Svaroga, poznano tudi pod drugimi imeni. Kadar je mestu pretila nevarnost, so pravili, da je prišel Svarožič na pomoč. Ponekod ga uprizarjajo tudi s kopjem v roki, drugi pa kot mladega kovača v očetovi kovačiji.
Ko je zunaj zima, nimamo toliko možnosti za terenske izlete kot sicer. Zato vas tokrat vabimo v naš Slovenski etnografski muzej v Ljubljano na ogled naše bogate ljudske dediščine, kjer si boste lahko ogledali tudi stare simbole na zibelkah, kolovratih za predenje, stare simbole na vezeninah in prikaz starih šeg ter mnogo drugih za-nimivosti. Zagotavljamo vam, da bo samo en dan obiska premalo, da bi si dodobra pogledali vse. Ne samo na predmetih, tudi na mnogih starih fotografijah, boste lahko srečali znak kolovrata, sončevega kolesa, ki je sicer tudi simbol Svaroga in s tem posledično Svarožiča, je simbol sonca, cikličnosti narave, prerajanja, sreče in moči.
Pozimi več časa preživimo v notranjosti, zato je čas kot nalašč za igranje družabnih iger. Vabimo vas k ogledu in nakupu iger iz naše lastne linije – vezanih na naše mitološko izročilo, kjer se boste ob prijetni zabavi z družino ali prijatelji lahko na lahkoten način tudi kaj novega naučili.
TUKAJ
