Nosečnost in rojstvo – drobci staroverskih izročil

Nosečnost in rojstvo – drobci staroverskih izročil

Čeprav moramo biti vedno hvaležni tudi zase oz.biti ponosni na delo svojih lastnih rok, ker si sicer ne bi zagotovili sadov in svoje sreče, so stvari, ki so višje od nas. Zemlja, ki jo sploh lahko obdelujemo ali pa naši talenti – so darovi bogov.
In tako staroverec še danes časti Zemljo in vse silnice, ki mu pomagajo na poti sajenja in pobiranja plodov, kakorkoli že.
Ker smo tudi mi, kot posamezniki del tega cikla in utripamo s svojo zemljo, čutimo v sebi določene spremembe skozi leto in se tako po vzoru prednikov predajamo toku, ki nas vodi na končni cilj, kar pa je naša sreča in notranja izpopolnjenost, čemur bi lahko rekli zdržutev z bogovi.
Obredja in druženja na ključne praznike so odraz naših hotenj in želja hoditi po podobni poti in iskati višji smisel svojega bivanja ter izraz hvaležnosti, kar staroverec redno prakticira, saj nič v življenju ne smatra kot samoumevno.

18055820_704447056406346_6768378791537472839_o

Tako kot na letne mejnike častimo različne aspekte bogov, ki so odraz naravnih sil v vseh svojih večplastnih pojavah in obenem v lokalnih različicah, ko se prednikov spomnimo v skupnih druženih v širših krogih, so od nekdaj pomembni tudi mejniki človeškega življenja, ki pa jih praznujemo v bolj intimnih družbah.

Med te mejnike spada rojstvo otroka, prehod v zrelo dobo, poroka in smrt.
Vsi mejniki v svoji globji simboliki predstavljajo smrt nečesa in rojstvo nečesa novega, ob vseh prehodih pa so odprti določeni svetovi v svetu posameznikov, kjer veljajo določena pravila obnašanja, da si ne bi nakopali slabih energij in nesreče v prihodnosti.

ROJSTVO

Že sama nosečnost, sploh v zadnjem delu in sam porod, predstavlja potovanje matere v onostranstvo in potovanje še nerojene duše v ta svet iz onostranstva. Svetova Nav in Jav sta med seboj pomešana, s tem pa smo ljudje v teh primerih veliko bolj dovzetni za slabe duhove in negativne energije. Podobno oz. Enako, a le iz drugačnih kulturnih okolij poimenovano, e naša aura porozna. V tej dovzetnosti za sprejemnaje vsega toliko intenzivneje, s tem pa tudi slabega – so se ljudje na podlagi starih izročil skušali na vse možne načine zaščititi, tako mater kot otroka.

Rojstvo je eno izmed največjih mejnikov v življenju.
Je potovanje, je začetek.

Iz samega slovenskega okolja je poznano nekaj skromnih šeg ob rojstvu, predvsem npr. zalivanje drevesa z vodo v kateri se je dete prvič okopalo ali zakopavanje posteljice.
Če pa se obrnemo po celotni Slaviji zaznamo drobce izročil, ki jih lahko zberemo v celoto.

Izročila, ki so zapisana na zahodu in po nekaterih drugih delih Slovenije v 19. stoletju, moramo jemati tudi z določeno distanco, ker so bila ta zapisovanja aktualna v času narodovega preporoda, v drugi vrsti pa gre za družbo, ki je prakticirala dvoverje oz. je bila prisiljena v prikrojitev družbenega življenja po načelih “nove vere”. Kljub temu, da je imela ženska pri naših prednikih enakovredno vlogo in celo dedovanje urejeno po ženski strani, da je bila lahko tudi bojevnica, ki je sledila moškemu v boj, pa so razlike skozi stoletja dobro vidne, kako se je ženska podrejala partiarhalni katoliški ureditvi. Kljub nekaterim ohranjenim staroverskim praksam je pristen čut enakovrednosti in resničen pomen ženske tudi v staroverju, kot ga na zahodu poznamo, že davno zbledel.

Tako kot pri drugih narodih, kjer opažamo velike lokalne razlike v samih družbenih ureditvah (kot npr. pri skandinavcih in njihovem pogledu na zvezo med dvema oz. v zakonu) je enako tudi pri nas, predvsem v lokalnih različicah čaščenj na praznike in aspekti svetih sil pa vendar najdemo skupne imenovalce.

 

ZANIMIVE ŠEGE IN VEROVANJA


Pri Slovanih ima moški izjemno zaščitniško vlogo do ženske še posebno v času nosečnosti. Če svojega časa ne more deliti z njo, še posebej ponoči, mora ženska nositi njegove obleke ali del oblačil, dovolj je imeti pri sebi npr. Njegov pas.
Naši predniki so verjeli, da se v času rojstva v intimnem prostoru družine odpreta zgornji ijn spodnji svet, da lahko duša nerojenega otroka vstopi v ta svet, s tem pa se na razpotju znajde tudi mama. Tudi vsi navzoči ob rojstvu so tako bolj odprti . Zato so predniki raje rojevali v prostorih, kjer se sicer niso dolgo zadrževali, torej, da rojstvo ni potekalo v dnevni sobi, spalnici, kuhinji ampak v kopalnici ali savni (oz. Banji, kakor so jo ponekod imenovali).
Nosečnice so se že pred rojstvom priporočale boginjam, vsaka svoji v svojem okolju – za uspešen in lahek porod ter zdravje otroka.
V ta namen so npr. V Litvi boginji Laimi ženske nosile lastnoročno izvezene rute, šale, vzhodnoslovanska ženska je molila k Mokoši in se z njo povezovala preko ženskih opravil.

mokos_slika_web

Vzhodnoslovanska ženska je med nosečnostjo izdelala lutko, v katero je spravljala vse svoje skrbi, mračne misli ali neželene energije drugih. Te lutke ni smel nihče videti. Po rojstvu jo je vrgla stran. Otroku je takisto naredila lutko in še preden se je otrok rodil, je morala biti nekaj časa položena pod očetovim vzglavnikom, da se napolni z energijami zaščite. Po rojstvu se lutko položi v zibelko/posetljico otroka. Če se je lutka izgubila, so menili, da je izpolnila svoj namen varovanja in so enostavno naredili novo.
Včasih so bili mnenja, da doktor ob rojstvu ni potreben, da rojstvo ženska lahko opravi sama ali pomaga izkušena babica in da je najmočnejši člen glede pomoči sam oče.
Tradicije, šege, navade gledamo večplastno in geografsko različno, ponekod je prevladalo to mnenje, ponekod npr. v Litvi, so ženske rojevale izključno v družbi žensk.
Vendar je po nekaterih slovanskih verovanjih oče tisti, ki v času rojevanja vso negativno energijo preusmerja nase.
Na žalost pa ni izročil o tem, kako se te slabe energije nato odreši, zato je treba pokukati kam drugam in s pomočjo drugačnih tehnik zagotoviti, da se po rojstvu oče lahko očisti vsega, kar je “privlekel” nase.
Da je energija pretočna in se ne nalaga kje v/na človeku, morajo biti razvozlani vsi vozli, med rojevanjem mora ženska imeti ženska tudi razpuščene lase, torej ne spete na noben način, pa tudi vrata morajo biti odprta.

Po rojstvu mora oče pokazati dojenčka silam Narave. Pokazati/dvigniti ga more proti soncu, proti ognju v domačem ognjišču, z dojenčkom se mora dotakniti zemlje in ga vsaj malo / simbolično namočiti v reki oz. Bližji vodi. Če vode ni, ga samo poškropi. Tako se otroka predstavi bogovom in se naprosi za srečno življenje. Tako se zaključi obred povezovanja z Naravo/stvarstvom.
V enem od ruskih virov beremo, da je na tem potovanju ženska namenjena v onostranstvo, s tem pa mora izgubiti človeške oz. Zemeljske lastnosti, zato naj bi bila med porodom čimbolj tiho, peti ni smela, saj takrat izgubi tudi glas.
Nekatere ženske imajo v času nosečnosti težave z glasilkami, kar pa se samo po sebi uredi po rojstvu, kar je izjemno zanimiv pojav, ki najbržže govori o tem, da se je treba obrniti vase, izklopiti ves svet in se na tem potovanju resnično posvetiti le sebi in otroku v tišini, v intimi in se dušno povezati kot se najbolje da.
Baltski Slovani imajo navado posaditi drevo ob rojstvu otroka. Če se rodi punčka, posadijo lipo, če fant, pa hrast.
Ta šega izhaja iz prastare mitološke predstave o stvarjenju, ki je poznana po velikem delu Slavije.
Vrhovni bog (po nekaterih pričanjih Svarog) je ustvaril prvega moškega iz hrasta in žensko iz lipe. Nato pa je njegova žena Lada (ali Vida ali Božena), ženskemu drevesu vdahnila življenje, on pa hrastu. Tako so se rodili ljudje, vse pa samo zato, ker jih je Lada predhodno sanjala in po stvarjenju neba, ki ga je Svarog postavil na 12 stebrov (zodiak?) predlagala, da ustvarita še ljudi.

vidax

Hrast velja za “moško drevo”, tudi drevo boga Peruna, ki sprejema strele, Perunovo sekiro, ki je simbol pravice in boja, lipa pa nosi v svoji krošnji liste v obliki srca – boginja Lada je zaščitnica zaljubljencev in svetega zakona.
Baltska ljudstva poznajo veliko boginj in bogov, med katerimi so še posebej pomembni Perkunas ali po naše Perun, zemeljska mati Žemyna in Laima, ki plete niti usode. Je tudi zaščitnica žensk in porodnic, še posebej čaščena v Litvi in Latviji, kot najpomemnejša ženska boginja. Dodeljuje dolžino življenj, srečo, nesrečo, bogastvo in revščino. Včasih je prikazana kot ena boginja, včasih pa kot skupek treh boginj, mladenke, zrele ženske in starke, ki pridejo novorojencu napovedat usodo – tako kot to storijo na našem ozemlju vile sojenice/rojenice.

sojenicax

V Litvi in Latviji so nekoč ženske rojevale v savni in se pred porodom obredno umile, po rojstvu pa so Laimi nosile darove. Laima se pojavlja v mnogih oblikah, tudi v obliki lipe, ki je njeno drevo. Pomembna inkarnacija Laime je tudi kukavica, ki predstavlja njen pomladni aspekt.

Pri nas v posoških koncih so staroverci povedali, da “otroška posteljica in popkovina tvorita živo vez med materjo in otrokom. Po porodu pa se ta vez nadaljuje, a je nevidna. Nadaljuje pa se lahko le, če živo vez vrnemo materi zemlji. Šele, ko jo v celoti sprejme, postane tista nam nevidna vez trajna. Ta čas pa traja trikrat po sedem lun. V primeru da bi kdo otroško posteljico in popkovino od tam odnesel, bi otrok umrl. Ali ti je povedala, kje je bila tista skrivnostna lipa? Jože: Je, vendar je danes ni več. Stala je zahodno od Modrzeli v smeri hriba Gošče, nekje v bližini steze, ki gre približno tudi v tisto smer. “ (P. Medvešček – Iz nevidne strani neba)
“Žene so rojevale le v kamri, ob njej pa so bile vedno samo ženske. Glavna je bila babica, ki je tudi ukazovala in svetovala ostalim udeleženkam. Ko se je otrok rodil, ga je povila v pripravljeno brisačo, posteljico pa skrila v drugo. Otroka je nato pokazala materi, ena od udeleženih žensk pa je trikrat udarila v pod, v védenje čakajočim v spodnjem prostoru, da so dobili potomca. Prvi ga je prišel pogledat oče ali pa nono, ampak zgolj takrat, ko očeta ni bilo doma. Skrito posteljico sta izbrani ženski neopazno odnesli na predhodno določen kraj, ki pa je bil skrivnost. Ali slišiš ropot vlaka? Ta nenaravni zvok nikakor ne sodi v ta sveti prostor, ki ga je za Babjo jamo določila Nikrmana. Zdaj lahko razumeš, zakaj je velika bela kača iz Babje jame tudi odšla. Vse razumem. Vem pa tudi, da se tisti časi ne bodo nikoli več vrnili. Janez: Seveda, a ostala sva pri porodu. Sledilo je umivanje. Babica je otroka prinesla v kuhinjo, kjer je bila pripravljena posoda s toplo vodo, prinesel pa jo je oče iz enega izmed zdravilnih izvirov. Ko je babica otroka umila, obrisala in povila, ga je izročila materi. Medtem ko je novorojenec prvič sesal materino mleko, je na glas izgovorila njegovo ime. Prisotni so ga ponovili. Eni so ga odobravali, drugi pač ne. A kar je bilo v “imenju” povedano, se ni smelo spreminjati. Ostalo je vedno pri imenu, ki ga je mati prvič izgovorila. Zadnje dejanje ob tem porodu je pripadalo očetu. Posodo z vodo je odnesel k izbranemu drevesu in ga z njo zalil. Nikoli nisem izvedel, kakšna je bila povezava med drevesom in otrokom. Vem le to, da je za svoje drevo izvedel, ko je postal polnoleten. Za vse otroke pa je bil neizogiben sveti krst v cerkvi, ki ga je določala večinska vera. Ker sva že pri porodu, ti moram povedati še to. Na gradu nad Solarji je nekoč rasla več sto let stara lipa, ki je imela pri tleh tri vrhove; tako je tvorila tročan plodnosti. K njej so hodile predvsem ženske, ki niso mogle zanositi. V vdolbino med tremi vrhovi so položile zvrč, ki so ga naredile tako, da so skupaj zavozlale eno moško in eno žensko stvar. To so bili lahko lasje, dlake, volnene niti ali gumbi. Za najučinkovitejši zvrč je veljal tisti, ki so ga ženske naredile tako, da so en kos blaga namočile v menstrualno kri, drugega pa v spermo. Po rojstvu otroka so za to poklicane ženske odnesle otroško posteljico k tročanu plodnosti Na grad, da bi se mu zahvalile.” (P. Medvešček – Iz nevidne strani neba)

13002326_1083814551660817_7530763609507962453_ona sliki: Predstavitev knjige Iz nevidne strani neba in intervju s Pavlom Medveščkom na 3. Staroslovanskem semnju  2016 v organizaciji društva Veles

Zalivanje drevesa s prvo vodo v kateri se je otrok okopal je poznan običaj tudi v drugih koncih Slovenije, še posebno v Prekmurju.

Funkcija kruha je v največji meri skozi zgodovino prav praznična. Srečamo ga kot sestavni del obredov od rojstva pa do smrti. V svetu stare, prekrščanske vere, hlebec sam po sebi simbolizira sonce. V starih obredjih je kruh stalnica, ki simbolizira tudi obilje in rodovitnost.
Že v virih iz 12. stoletja, ko so v čast starodavnih bogov izvajali različna obredja rodovitnosti ali povezana z vedeževanjem, srečamo krušne hlebce in pogače. Ljudje so verjeli v čarobnost kruha. Zanje je pomenil  svetost in merilo vsega dobrega.
Naši prednamci so nekoč verovali, da novorojenega otroka obiščejo vile rojenice (ali sojenice) in mu napovedo usodo. Vedno prihajajo tri, pri čemer je zadnja oblečena v belo. Ena sodi mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Eni pravijo, da ena napove srečo, druga nesrečo in tretja smrt.
Zatorej so v noči po otrokovem rojstvu dajali na mizo hlebec kruha, da bi otroku sodile čimboljše življenje.
Širom Slovenije srečamo običaj darovanja belega hlebca otrokovi materi z namenom, da bi bil otrok srečen in nikoli kruha lačen. V Prekmurju je to bela pletenica, imenovana »bosman« , ki je okrašena s ptičkami. Mati dobit toliko krušnih ptičk, kolikor je otrok pri hiši.

13048040_1083797814995824_1465739212466470037_o

13047877_1083797751662497_308463824555879788_ona sliki: razstava tradicionalnih kruhkov na 3. Staroslovanskem semnju (v organizaciji društva veles): spekla Fani Urankar

Babica je zlila vodo, v kateri je prvič okopala novorojenčka, na sadno drevo, da bi otrok dobro rasel.
Pred slabimi uroki so ga zavarovali z risanjem trutamorinega znamenja – pentagrama in morce.
Tudi v našem etnografskem muzeju je na voljo stara zibelka s trutamoro – pentagramom. Pentagram izvezen z rdečo nitjo, so dajali tudi na otroške srajčke, kar pa je vidno v muzeju na gradu Bogenšperk. Prekmurci so pred vrata postavili dve prekrižani metli, da ne bi vstopile v hišo čarovnice.
Tudi babica, ki je pomagala pri porodu, je dobila kruh.

Ne glede na že krščansko okolje, so ljudje še naprej verjeli v različna hude duhove, znane iz starega izročila, kot so vedomci, more, škopnjaki,… in se posluževali staroverske navade za odganjanje slabih duhov, ki se je kljub novi veri ohranila; to so tudi rdeči trakovi, s katerimi so okrasili zibelke ali pa so jih nosili na poti h krstu.
Če v Beli krajini otrok ni hitro spregovoril, je gospodinja spekla dva hlebčka in ju skozi okno podala otrokovi materi.
Iz Ormoža vemo, da je gospodinja pri peki prazničnega kruha za otrokov krst vmes tudi molila, da se ne bi nič hudega zgodilo.

Ana Maria Kolman je pred čaosm zapisala zelo zanimiv članek o striženju las in nekaj zanimovosti v zvezi z nosečnostjo ter rojstvom.
V celoti ga lahko preberete na TEJ POVEZAVI odličnega centra Žarek iz Grosuplja :)
Izpostavljam pa, za ta članek, nekaj ključnih vsebin.
Nosečnica naj se ne bi strigla, saj vse informacije in dobre energije hrani v laseh, kar jo povezuje z otrokom. Z razpuščenimi dolgimi lasmi pa prakticira boljšo intiucijo, saj lasje pri človeku delujejo kot antena v onostranstvo. Tako naj bi ženska imela čimvečkrat razpete lase, razen v primerih ko gre med ljudi in je možnost sprejemanja negativnosti iz okolice. Takrat naj ima kito za zaščito.
Še danes mamice hranijo šopek las, ki so ga otroku prvič odrezale. Svoje zametke ima ta moderen običaj še v starodavnem prepričanju, da s šopom las ob sebi, lahko mati tudi še naprej, ko je ločena od otroka, preko las deluje nanj z vso podporo tudi na daleč in vso zaščito.
Slovani se po zapovedi bogov niso strigli, skrunjenje brade pa je bilo prav tako strogo kaznovano.
Moški brez brade je veljal za poženščenega in takšnega z “netradicionalnimi nagnenji”.
Lasje so prevodnik energije in naj bi bili dolgi vsaj 7cm, da opravljajo to nalogo.
Cesar Neron je odredil moško striženje legionarjev na kratko oz. Do golega prav s tem namenom, kot je sam izrazil, da ne bodo razmišljali marveč le ubogali. Gola glava je bila v Evropi nekdaj tudi znak suženjstva.
Ponekod v Rusiji še danes uporabljajo star magijski način za zagotavljanje harmonije in razumevanja v družini: nekaj las vsakega člana družine je potrebno povezati v list z drevesa ali košček bele ali rdeče svile, prevezati z lasmi matere in v času rastoče lune zakopati pod hrast z besedami: »Za srečo, mir in zdravje!«
Če povzamem po alinejah najbolj ključne vsebine rojstva:

  • v času nosečnosti se ženska ne sme ostriči (da ne izgubi vezi z otrokom)
  • v času nosečnosti in rojstva naj ženska nosi čimvečkrat razpete lase – lažji stik z intuicijo in odganjanje slabih duhov
  • obredno umivanje pred porodom
  • oče naj bo prisoten ob rojstvu in se po njem fizično in duhovno očisti
  • ženska naj se čimbolj posveti sebi in otroku v tišini / potovanje v onostranstvo
  • ob rojstvu, ko mati prvič podoji otroka, ga tudi poimenuje , ostali prisotni na glas ponovijo ime
  • pred ali po rojstvu se izbere drevo ali zasadi novega, kamor se zakoplje posteljica (placenta), da bo vez med materjo in otrokom trajna zaradi žive daritve Materi Zemlji
  • zalivanje drevesa z vodo, v kateri se dojenček prvič okopa za zdravje in dobro rast
  • v domačem okolju oče dvigne otroka k Soncu, k Ognju, ga položi na Zemljo in ga malo potopi v vodo ali z njo le poškropi – tako ga predstavi bogovom
  • na zibko ali otroško posteljo narišemo trutamoro ali morco, kot zaščitni znak pred slabimi duhovi/energijami
  • otroško posteljico okrasimo z rdečimi trakovi za zaščito
  • pod drevo družina zakoplje pramene svojih las zavite v drevesni list, da bi dosegli družinsko harmonijo skozi vse življenje, ob tem pa se izreče” Za srečo, mir in zdravje.”
  • porodnica/otročnica dobi v dar bel kruh/pletenico, obenem pa še toliko krušnih ptičk, kolikor je otrok pri hiši / za blagostanje, da ne bo lakote
  • bel domač kruh prejme tudi babica (ki pomaga pri porodu)
  • prihod vil sojenic: miza je obložena, vile sojenice pa pridejo, da napovedo usodo otroku od začetka do smrti. Vsaka otroku skozi čelo vtisne svoj del usode, ki jo je napovedala.

 

Odkar preučujem naše rodnoverje – že mnogo, mnogo let in na tej poti neutrudno rastem kot Človek, ga širim na svoj način širom naše dežele, čutim poglobljeno vez s predniki, prednicami. Obenem  pa trdno prepričanje, da resnično staroverje ne more pre-živeti samo z razsikovanji in vedenjem, marveč mora resnično živeti. Živeti v praksi. Da lahko vse, kar spoznamo, ponotranjimo, da postane del nas, nepretrgana vez, ki nosi v sebi brezčasna božanska izročila, ki so primerna za vsak čas, tudi ta, v katerem trenutno, prehodno bivamo.
Zato so mi tudi obredi letnih mejnikov, ki jih v osrednji Sloveniji izvajam skupaj s kolegi in Jagimi Babami ter male geste vsakdanjega življenja prešli v kri. Tako bodo, poleg tradicionalnih praznovanj na letne mejnike po rodnoversko, zdaj prišle na vrsto še nekatere tradicije, zaradi osebne izkušnje, ki bodo dale mojemu delovanju, in konec koncev obstoju, piko na i.

Upam, da tudi koga izmed vas zapis vzpodbudi, da se poglobi v te smisle in morda v nekem delčku sledi smernicam naših prednikov tudi ob tem najbolj svetem dogodku za družino.

Slava rodnim bogovom! <3

Irena Urankar
varuhinja stare vere
društvo Veles in osrednjeslovenska župa Veles

22007599_1553647494695132_6522392531693509873_n