Jesen: klic po umirjanju

Čas žetve in praznikov povezanih z njo je minil. Pobiramo še zadnje plodove, ki nam jih nudi Mati Narava in pridnost naših rok. Že čutimo, kako se nekje daleč oglaša teta Zima in nas priganja, da opravimo čim več, da se lahko nato premaknemo v (svojo)notranjost ter v spokojnosti in očiščevalnem duhu pričakamo novo rojstvo, nova spoznanja, novega sebe.

Pozdravljamo novo inkarnacijo elementa Vode.

Če lahko na podlagi ustne in zapisane tradicije precej točno določimo in orišemo obredja prednikov našega prostora ob času poletnega in zimskega sončnega obrata, pa je to malce težje ob spomladi in jeseni, še posebej v tem času prehoda.

Ob tem času mejnik ni natančno določen. A ta čas, od časa žetve pa vse do konca vinotoka, ko po starosvetnem verovanju duše umrlih pridejo tudi v tostranstvo in se svetovi pomešajo, zaznamuje več, med sabo povezanih praznikov in običajev.

Po vsesplošnem mitološkem prepričanju našega prostora si razlagamo celoletno pripoved tako, da boginja, ki je tudi zaščitnica zemeljskih voda, postane zaščitnica nebesnih voda in jih v času jeseni pošilja na zemljo, da se zemlja očisti in kasneje počiva ter nabere novih moči.
Prav tista boginja, ki se na pomlad zaroči s potentnim, vojaškim bogom vegetacije in novih začetkov, sinom nebesnega upravitelja, se z njim poroči na poletni Kres kjer oba ob sveti poroki predstavljata ženski in moški aspekt na višku svojih moči.  Na jesen se spremeni v drugačno, manj prijetno energijo, ki nas vodi v (navidezno) smrt in nas pripravlja na transformacijo ob tem – ko očetu Soncu njegova moč peša.

Če ta pozno-poletni čas boginje Žive ter jesenski čas resnično želimo razumeti, je dobro, da pogledamo širšo sliko in njen zgodovinski razvoj tako pri nas, kot izven naših meja ter adaptacije v novi veri, ki je, včasih na krut način, včasih pa načrtno elegantno, povozila naše starožitnosti.

zetev1x

 

ZRELO JE ŽITO

Če se preselimo v nekatere druge konce Evrope s katerimi si delimo podobne zgodbe, ne moremo mimo praznika DOŽINKI, ki ga spremljajo različne geste. Ljudje po procesiji okoli polj povežejo zadnji snop žita in iz njega spletejo posebno strukturo iz vencev, obogateno z raznobarvnimi trakovi in rožami, ki jo prenašajo dekleta. Venci simbolizirajo novo življenje, plodnost ter bogato žetev.
Čas žetve je odvisen od lokacije, načeloma pa so ga ponekod izvajali na Marijino vnebovzetje (rodnost zemlje se prenese na rodnost neba/dež), ponekod pa okoli časa jesenskega enakonočja.

Do dandanes se je na Poljskem ohranil starodavni običaj, da je venec dva dni počakal doma pri vaškem veljaku, nato pa ga blagoslovi župnik.
Ponekod so zadnji snop žita imenovali Velesova brada.

Untitled-1
photo: Adam Chełstowski 

Tudi pri nas v Prekmurju pravijo »doužnjek« zadnjemu žitnemu snopu, spletenemu na zadnji dan žetve.
Konec žetve je vedno poln plesa in petja. Dandanes srečujemo organizirane praznike žetve po vsej Sloveniji, večinoma že malega srpana.

Med Muro in Dravo za praznik žetve danes dodajo šmarnice in dišečo travo, ki jih vzamejo iz butarice, za katero vemo, da prestavlja velikonočno zelenje in s tem simbolizira vstajenje. Nekoč Jarnika, ki vstane iz podzemlja, kjer prebije pol leta, nato pa zakraljuje tostranstvu.

Na Dolenjskem so skupinsko povezali zadnji snop, ga vozili na vozu ter ga obesili v tisto hišo, kjer so bili neporočeni, saj prinaša plodnost in upanje na poroko.

Povezovanje zadnjega snopa žita se je ohranilo v spominu mnogih, kako so nekoč »babo« ali »deca« prenašali na vozovih.
Načeloma zadnji snop žita, lepo spleten in okrašen, varuje domačijo pred slabimi duhovi vse do naslednje sezone.
Vsepovsod, tudi na Krasu so poznali podoben običaj, ko je najmlajša v družini povezala in z rdečim makom okrasila zadnji, pokončno stoječi snop na njivi, ki so ga imenovali »Stažić«.
Ime predstavlja žitnega starca, ki varuje pred slabim in da se žito ne bi polegalo.

Vsekakor snop simbolično prikazuje slovo od nekega dela rodnega obdobja.
Na dolenjskem poznamo Kurenta med mlatvijo kot slamnato lutko. V dolini Save je na zadnji snop žita sedel mož, napravjen v Kurenta z narobe obrnjenim kožuhom, na glavi je imel rogove v roki pa palico z dvema rogovoma.
Trepljanje zadnjega snopa pomeni »ubiti žitnega duha«. Da se seveda novo plodno leto spet lahko začne in se poveže v nov rodni cikel.

V Posočju tovrsten obred ni podrobneje izpričan, vemo pa, da je bilo zadnje žito ajda. In tej žetvi so pravili »ajdna« oz. ajdova žetev.
Ob luninem krajcu, ki simbolizira srp, so ajdo sejali, želi pa so jo nato v kimavcu in vinotoku.
Za razliko od ostale Slovenije, kjer ima največjo veljavo zadnji snop žita, so v Posočju odnesli na sveti kraj PRVI snop žita ob polni luni. Verjeli so, da kraju gospoduje Hostnik, obenem pa duh zemlje.

Prav na zahodu Slovenije luna zavzema posebno čaščenje in veljavo.
Rodnostne obrede v sveti jami Triglavci na Krasu blizu Divače, so staroverci izvajali prav v času polne lune.
V mesecu kimavcu so dekleta najprej praprot namakala v svetem potočku, namestile so jo okoli pasu za zaščito in plodnost. Štiri svečenice so sledile božeglavu v sveto jamo, kjer so izvedli obred Devi in Devaču. V jamico, vedno polno pode, ki predstavlja Devino maternico, je svečenik spustil tri vrste žit, po katera je nato prišel v vinotoku ob polni luni, ko so vzklila. Eno izmed semen je bilo tudi ajdovo. Praprot so nato dekleta razdelila po vasi za zaščito.

DSC_1884

-

V Posočju so stari ljudje povedali zgodbo, kako je nekoč na zemljo padel poseben kamen na ajdovo polje.
Ker je polje takrat obrodilo kot še nikoli, so kamne odnesli na Matjar pod vrh, da bi vsepovsod seval plodnost. Vemo le, da so šli do kamna s semeni, preden so ajdo sejali, prav tako pa tudi, ko so jo želi.
Čeprav je toča kdaj morda prizadela polje, je bil kamen in prostor okoli nje vedno neprizadet.

Na severnem delu Današnje Nemčije, kjer se je na otoku Rugen nekoč nahajalo zelo znano svetišče in preročišče Arkona, so ob času žetve klicali k Svetovidu, ki je, med drugim, predstavljal tudi plodnost.
Praznik žetve, poleg individualnih vedeževanj in slavnega vedeževanja s tekočino v Svetovidovem rogu, zaznamuje tudi peka velike pogače (neke vrste palačinka) iz novega žita. Svečenik se je skril za njo in če so uspeli videti kak delček njega, so ugotovili, da bo letina slaba. Če se je za pogačo lahko popolnoma skril, so predvidevali, da bo naslednja žetev obilna.

 

JABOLKO

Po mnogih delih Evrope so poznani t.i. jabolčni festivali, ki se navezujejo na praznike žetve. Segajo v predkrščanski čas a so preživeli do dandanes.
Celotna skupnost se zbere, pobira jabolka, nato pa ustvarjajo najrazličnejše jedi iz jabolk in jih v velikem srpanu darujejo bogovom.
Obstaja celo ohranjen običaj očiščenja z jabolkom:
jabolko prerežemo na pol, iz ene polovice izdolbemo sredico in peške, v vdolbino nalijemo staljen vosek in zlepimo dva dela jabolka skupaj. Zakopljeno izven našega doma za očiščenje in zaščito družine.

Boginja Živa ima, poleg klasja, za svoje atribute tudi jabolko in vinsko trto.

Siwa_Westphalen

 

 BOŽJA MATI

Čas boginje Žive s klasjem je čas, ko rimokatoliška cerkev proslavlja tudi  Rojstvo device Marije.
Zemeljsko rojstvo praznuje Cerkev le ob rojstvu Kristusa, Marije in Janeza Krstnika.
Janez Damaščan (+ 749) praznik Marijinega rojstva imenuje »rojstni dan vesoljnega, univerzalnega veselja«. Marijino rojstvo je za nas kakor sijoča zarja, ki nosi v sebi obljubo velikega prihodnjega dne. Človeško gledano je Marijino rojstvo trenutek, ki bi mu mogli reči začetek odrešenja. Bizantinska vzhodna liturgija začenja novo cerkveno leto s 1. septembrom. Od 9. stoletja naprej velja na Vzhodu že 1. kimavec za Marijin god, prvi v vrsti štiridesetih marijanskih godov bizantinskega cerkvenega koledarja. Pečat slovesnosti pa začetku novega leta daje veliki praznik Marijinega rojstva, ki spada k najstarejšim samostojnim Marijinim praznikom.
Glede dneva praznovanja vzhodne Cerkve niso docela soglasne: v Carigradu so od Jeruzalema sprejeli 8. Kimavec kot dan obhajanja Marijinega rojstva; Antiohija je izbrala 7. kimavec Aleksandrija pa 9. Ali 10. Kimavec. Ko je praznik prišel na Zahod, so v Rimu obdržali 8. kimavec.

Zanimivo je, da je praznik boginje Lade, ki si je v mnogočem podobna z Živo, le da je Živa značilnejša za zahodnoslovanski del, Lada pa vzhodnoslovanski, prav 8. Kimavca.

-

Rozhanity je praznik žetve na vzhodu (8. Kimavec), kjer praznujejo po starem, predkrščanskem izročilu, božjo mati.
Lada v nekaterih zgodbah velja za izvorno mati bogov, ki skupaj s Svarogom ustvari ostale bogove po tem, ko Svarog postavi svet na dvanajst stebrov. Skupaj ustvarita tudi prvega moškega in žensko.

ladax

 

KO SE NOTRANJE UMIRIMO

Mitološka zgodba, ki simbolizira prehode skozi leto v globljem smislu pa nam kaže jesen tako, da se vse naše delo seli v notranjost in če so bila poprej, v času poletja, ko smo na višku fizičnih moči, obrnjena k več ali manj materialnemu obilju (ki mu vlada moški aspekt boga), se zdaj osredinjamo v iskanje notranjega, duhovnega bogastva. Ženska dela in opravila kot so predenje in tkanje pridejo v ospredje. Nahajamo se v času, ko se Boginja Mati preveša v tretje tromesečje svoje nosečnosti po tem, ko spomladi zanosi. Svet se umiri in mi z njim.

Ljudje so tako prebili več časa za zidovi, to pa je prineslo mnogotera trenja in razčiščevanja. In ravno to je tisto, kar prežema jesenski čas. Čisčenje in transformacija.

Izvemo, da so na jesen v Posočju marsikateri možje zapustili svoje domove za dlje časa, prav v izogib kreganjem in iskali nekajmesečni zaslužek v tujini, nakar so se na pomlad zopet vrnili.

Po šamanskem prepričanju jesenskemu času vlada zahod, element voda, v ospredje pa postavljamo umirjanje, kopičenje energije, počitek, saj vsi potrebujemo regeneracijo, da lahko na pomlad zopet pričnemo novo dejanje svoje zgodbe.
Za mnoge pa je prav ta prehod včasih zelo težak, saj je s povezovanjem s podzemljem, ki se nam odpira, povezana tudi tema, neznano, podzavest in marsikomu se je težko prepustiti.

 

ENAKONOČJE

V nekaterih delih t.i. »slovanskega« sveta so enakonočje praznovali kot del praznike žetve, kot je že omenjeno v Dožinkih.
Sicer pa vsesplošno, predvsem pri nas, jesensko enakonočje kot praznik, ni zares izpričan.
Na vzhodu poznajo Simargla, krilatega psa. V eni izmed zgodb nastopa priklenjen na nebo, kjer ga čuvajo tri sestre: jutranja, večerna in polnočna Zarja. Če bi se Simargl iztrgal z verige, bi to pomenilo konec sveta, podobno kot v skandinavskem izročilu.
Ve pa se, da je Simargl tudi zaščitnik semen in posevkov in da se klicu boginje Kupalnice, odzove izključno in le na enakonočje.

V Posočju naj bi nekoč po naravnem kamnu na hribu Jesenjak ugotovili, kdaj nastopi jesen.

Kdaj nastopi jesen pa so ugotavljali tudi v Dolinici in Trbišču, ko je jeseni sonce zadnjič obsijalo tamkajšnji kamen.

Jesen je tudi čas Svaroga, svaritelja. V jesenskem obredju so ljudje kurili manjše kresove ter zaznamovali odhajajoče sonce in ga vrgli v reko, kjer se je združil z elementom Boginje.
Za nekatere sledilce starih običajev velja september kot obdobje porok.
Ob jesenskih obredjih žetve in zahvale plodovom so ljudje pekli značilne pite iz zelja, pite iz skute ter pite iz jagodičevja. V sredini naselbine so pogrnili prt na tla in uživali v skupnem obedu. Med, mleko in maslo so bile daritve, posvečene Svarogu.

Tipična rastlina, ki se pojavlja v jesenskem času je jerebika. Veje jerebike so zatikali za okna, da so prinašala sončno energijo s svojimi rdečimi jagodami in odganjala zle sile.

Jerebika

Ob jesenskem prazniku je obvezno tudi čiščenje hiše in kopanje.
Ko gre nekdo od hiše mora zakuriti odpadlo listje, da zaščiti družino vsega slabega.

Kadila, ki so ju uporabljali v tem času, sta pelin in kopriva.
-

ODMIK

V zahodni Sloveniji jeseni obred ni podrobneje izpričan, tako, kot to vemo za druge.
Stare modrosti so nekoč živele in prenašale staroverske družine, zavoljo novega načina življenja in zgledovanja po krščanskih navadah pa so se tekom časa ljudje odločali, da se ne bodo poročali, da bi lažje ohranili svoje starosvetne avtohtonosti.
Če so se poročali izven svoje vasi, je imela večina moških na razpolago le ženske, ki so bile pokristjanjene, ženske pa so bile skozi čas zadolžene za vzgojo in tako se je znanje izgubilo.
In tako so potem neporočeni tete in strici negovali tisto, kar so jim pripovedovali predniki in se posvetili ohranjanju izročil in povezovanju z naravnimi silami ter razumevanjem sveta.

24-4-11_jelenk-babja-jama_STAROVERCI 063

In v jesenskem času, ko se je vse umirilo, je dehnar-vodja skupnosti, imel čas, da se posveti izobraževanju. Člane skupnosti je učil branja, pisanja, odločal o vahti (staroverska »policija«), snoval obredja.

Bili so tudi ljudje, ki so se odločili, da bodo živeli puščavniško življenje, odmaknjeno od vsega. Svoja zatočišča so našli ob svetih mestih in jih čuvali, vzdrževali. Dehnar je sicer menil, da je njihova služba povsem nepotrebna.

Jesen ni obeležena z letnim mejnikom z obredjem kot je to npr. pri poletnem kresovanju, naj pa bi se v internem duhu na jesen dobili dehnarji in vsi tisti, ki so živeli »na robu družbe«, puščavniki, vidoni, vidonke, vedeževalke itd.
Prav gotovo jim je bil umirjen utrip narave pisan na kožo, da so o staroverskih praksah v umirjenem duhu debatirali in se učili drug od drugega.

Vse do pomladi pa so dehnarja obiskovali neporočeni »strici«, stari 39 let ali več.

 

KLICANJE SONCA

Vsako spomlad in jesen je po hišah v zahodni Sloveniji hodila maska, imenovala Kotunik ali »klicač Sonca«.
Ve se, da so izvajali tudi jesenski obred, ki je podoben spomladanskemu, a natančno ni popisan.
Spomladi si je izbrani nadel masko, se postavil v smeri proti vzhodu gledajoč vzhajajoče Sonce nekje konec meseca svečana. Na glavi je imel kotel po katerem je udarjal, dokler sonce ni popolnoma vzšlo. Dekleta mečejo slamo, ki pada po navzočih. Kotunik ima v predpasniku rž in ajdo ter ju razdeli prisotnim. Zrnja boba pa so dali živini.
Lahko si predstavljamo, da je bil jesenski obred podoben, le da gre najbrž za simbolno poslavljanje od sonca ob zahodu.

 

NAGAJIVI RJEPUŠČ

Rjepušč je posebna staroverska maska, ki ima na glavi odsluženi »ribežen«.
Prosil je za hrano, ko je hodil naokoli po vasi v času ribanja repe in grozil, da se bo na repo polulal, če mu ne dajo jesti.
Gospodinja je darovala klobaso, jajca in kruh.
Rjepuščev spremljevalec je dobil ostale darove.
Rjepušč nato vzame repo, jo prereže na pol in s polovico repe »pokadi« prostore domačije, da se očistijo slabih energij in bolezni.
(Na Krasu je v zimskem obredju značilna peka repe, ki odganja vse slabo).

Rjepušč pride trikrat: ob spravilu žitaric, ob spravilu sadja in ob spravilu repe, korenja, krompirja in zelja.

Različna obredja z maskami skozi jesen nakazujejo na vsesplošno prakso evropskega sveta. Kot odposlanke podzemlja hodijo naokoli in v veri, da se podzemnemu božanstvu ne bi zamerili – so ljudje radi darovali.

 

KAJ PA VSI SVETI in MARTINOVO?

Jesenski čas zaznamuje spravilo pridelkov, obračanje navznoter ter umirjanje, nato pa nek zaključek konec vinotoka, ko se spodnji svet popolnoma odpre in duše prednikov preplavijo tostranstvo iz 31. Vinotoka na 1. Listopad – ko smo bolj dovzetni za sporazumevanje z njimi, ki nam pomagajo tudi pri samoiskanju.

Cela jesen je prežeta z zahvalnim duhom takrat, ko delamo tudi svoje analize kako smo kaj postorili in kako bi lahko še bolje.
Martinovanje je nekakšno nadaljevanje jesenskih obredov spravila plodov in zaključek tega obdobja, ki ga imenujejo jesenski pust. Je čas, ko se zaključi obiranje plodov do zadnjega, vključno z grozdjem, in nato sledi samo še mirno pričakovanje novega rojstva ob zimskem sončnem obratu. Je čas transformacije, ko mošt postane vino. Ko se po umirjanju pripravljamo na resnično poglobitev in transformiranje svojih negativnosti v konstruktivne ideje.
Še dandanes pravijo, da moramo ob Martinovanju delati inventure in poravnati račune z ljudmi.
Ob tem času so značilne jedi iz prosene kaše. Nekoč je bil čas okoli Martinovega miren družinski praznik, tekom časa pa je postal zelo skomercializiran.

Martinovanje izvira v svetniku Martinu, ki je bil izvoljen za škofa, pa ni želel sprejeti te vloge, se skril med gosi, a te so ga izdale s svojim gaganjem. Zato dandanes ljudje »darujejo« ali bolje rečeno »kaznujejo« gos.

Ob Martinovanju na sod položijo jabolko. Če se lepo posuši, bo vinska letina dobra, če zgnije, pa se je treba pripraviti na hude čase.

Martinovanje zaznamuje začetek naravne zime in je zagotovo tesno povezan z dnevom vseh svetih oz. s Predniki ali »Dedi«, ko so ponekod po Evropi ljudje množično odhajali na pokopališča ter kar na grobu priredili obilne pojedine, kjer so se pogovarjali o preminulih, kaj vse dobrega so storili in česa še niso dokončali.

Pri Keltih poznamo običaj, ko so ljudje hodili od vrat do vrat izprosit kolače za duše prednikov, kar se je do dandanes izrodilo v moderno različico sprehodov z maskami in prošenj za sladkarije od vrat do vrat.
Marsikje po Evropi je še iz časa pred krščanstvom ob tem času poznan običaj klanja goske, nato pa kapljanje njene krvi na meje posestva, domače hiše in vrat kot tudi hleva. Gosko so nato obredno pojedli.
Ptica je simbol prehoda. Prinaša duše na svet, duše odnaša v onostranstvo.
Ptice srečujemo na starodavnih poročnih kruhkih, krušne ptičke pa so pri nas dobila dekleta na Dolenjskem ob vstopu v zrelo dobo. Ptice prinesejo pomlad, na jesen odletijo.
Žrtvovanje ptice v tem času pomeni simbol prerojenja, prenove, ko se v pričakovanju obračamo naprej v novo življenje, novo rojstvo in nova poglavja.

Naj vaša jesen ne bo krvava.
Naj nam vsem prinese obilico miru in notranje moči, da premostimo vse ovire, da se očistimo strahov, ki nam onemogočajo, da s svojimi potenciali v popolnosti zasijemo.
In ker tole pišem v času bolniške – velja še eno priporočilo:
Naj vas Boginja nežno poboža in ne pozabimo, prav dobro ve, da vsi kdaj pa kdaj potrebujemo počitek. :)