Volkodlak je tipično bitje slovanskega prostora in izročila. Lahko je dvojno/
mejno bitje kot skupek človeka in živali ali pa demon v živalski obliki. Je pa
volkodlak lahko rešen svojega prekletstva z različnimi obredji.

V zgodbah spoznamo, da se volkodlak pojavlja predvsem pozimi oz. ob polni luni, da
ko spi, hodi k živim sorodnikom sesat kri, vse to nakazuje na neke pradavne
šamanske povezave, enako kakor pri kresnikih in njihovih zapuščanjih telesa.
Ko se bojujeta dva volkodlaka, lahko povzročita tudi sončni mrk. Volkodlak
postane človek s prekletstvom ali pa tudi, če nosečnica vidi volka po luninem
zahodu. Rešeni so prekletstva, če se jim ponudi kruh ali raztrga volčjo kožo, ko
jo odložijo.

Volk ima zelo pomembno vlogo pri Slovanih, vemo, da so južni Slovani vabili
volkove na svatbo, v porokah so nekoč fantje imenovani »vuki« simbolično
napadli ženinovo hišo, poznamo Gospodarja volkov oz. volčjega pastirja,
pozimi ga srečamo kot Velesa, na pomlad pa volkovom Jurij gobce zaveže in
prinese pomlad. Na poljskem poznajo Wilkolace, ki se 2x na leto spreminjajo v
volkove ob božiču in poletnem kresovanju, o čemer je poročal že Hrodot, ki je
živel v 5. stoletju pred našim štetjem. *1

Ena izmed zgodb o volkodlaku pravi takole:
»Volkodlak je bil pol človek, pol volk. Porasel je bil s sivo dlako, imel je ostre
kremplje in prirezane uhlje. Njegova moč je bila skrita v repu. Če je imel
volkodlak srečo, se je lahko osvobodil svoje usode in spet postal človek. Neka
dobra kmeti ca je rešila volkodlaka tako, da mu je dala kos kruha.
Voznik iz Dolenje vasi pri Ribnici je peljal svoje blago skozi hrvaške gozdove. Ko
je vozil počasi, je prišlo k njemu čudno bitje, pol volka, pol človeka. Zverina
je bila ves čas pri njem. Če se je kmet ustavil pred gosti lno in šel v hišo, ga je
volkodlak čakal zunaj pri konjih. Tako ga je spremljal do doma.
Ko je prišel domov, je kmet dejal ženi: »Komaj sem ostal živ. Ves čas me je
spremljala zverina – pol volka, pol človeka.« Ozrl se je skozi okno in ga spet
zagledal.
»Poglej no, saj še skozi okno gleda,« je kmet rekel ženi.
»Gotovo kaj potrebuje,« je odvrnila žena.
Dobra kmeti ca je odšla v shrambo, odrezala kos kruha in ga vrgla zveri skozi
okno.
»Na, jej v imenu božjem, kar potrebuješ, da bi bil rešen.«
Čez nekaj časa je v hišo stopil človek in se ji zahvali:
»Srečna ti in ti sti , ki te je naučil. Glej, že toliko in toliko voznikov in tovornikov
sem spremljal, a nobeden mi ni tega storil, da bi me rešil. Bili smo trije bratje,
pa so nas zakleli. Prosili smo jih kruha, ko so ga ravno iz peči jemali, a mati so
rekli: «Nate, volkodlaki, požrite, da boste siti .«
Tisti trenutek smo se spremenili v volkodlake, odšli v gozd in se razšli. Jaz sem
sedaj rešen, moja brata pa hodita bog ve kje in kdo ve, ali sta že rešena. Ko smo
se razšli, smo bili mladi, zdaj pa sem že star in siv.« *2

*1 Irena Urankar

*2 Kunaver D., Lipovšek B., Najlepši slovenski miti in legende, 2005 , str. 33