Veseli me, da se vedno več ljudi udeležuje obredij in da zanimanje za našo vero raste.

Čeravno se že nekje 20 let gibljem v duhovnih vodah in krepim tako svoje znanje kot intuicijo, od tega desetletje tudi v okviru avtohtonih izročil, sem občutila posebno prelomnico v poglobljenem dojemanju našega duhovnega sveta  nekje v letu 2012. To je gotovo posledica obračanja vase, duhovega prebujenja, ki gre z roko v roki z ekologijo – z nekega notranjega vzgiba zaradi božanskih silnic, ki gotovo v lastnem okolju na nas delujejo najmočnejše. Kanček pa gotovo tudi zaradi nezadovoljstva med ljudmi, kamor jih/nas je potisnil novodobni kapitalizem, kjer za osebni razvoj človeka, za njegovo dostojanstvo in smisla za zdravo, enakopravno skupnost, velikokrat ni dovoljšnega prostora. Vendar pa mi določenih izpolnitev niso dajale modrosti preko meja marveč sem očitno potrebovala povezovanje s predniki na tej zemlji.

Ponosna sem, da lahko prispevam delček prepoznavnosti tako ključne zadeve narodovega pomena, s svojim večletnim trudom in odrekanji ter močno upam, da nam bogovi naklonijo lepo prihodnost zdrave družbe brez slabih čustev in vrednot.

Ime Veles je župa dobila po staroslovanskem Bogu Velesu, ki je bog modrosti, čuvaj podzemlja in prednikov, je bog izobilja, zaščitnik umetnosti, obrtništva in tudi kmetovalcev ter zaščitnik živali. Veles pa je tudi prinašalec bolezni – da pa je obenem povezan z boleznimi in modrostjo je povsem logično, saj včasih šele, ko smo hudo bolni – lahko uvidimo resnico oz. postanemo zaradi težke življenjske izkušnje bolj modri.

Veles združuje prav tisto, s čemer se je vse začelo – preučevanje in prenos starodavnih modrosti, umetniško ustvarjanje, naravna pridelava hrane in kozmetike, skrb za dobrobit živali. To združujeta tako župa kot društvo Veles.

Že od mladostniških let sem se ukvarjala z raziskovanjem indijskih ved, kitajske medicine in prakso vedeževanja iz skandinavskih run, ki so me nedavno zopet poklicale. Kasneje sem aktivno sodelovala v teozofsko-usmerjenem društvu PanPogan kot pisec člankov in oblikovalec. A leto 2010 je bilo s srečanjem enako-mislečih ključno – da sem nato počasi odšla po poti tudi javnega izpostavljanja zaradi čutenja poklicanosti, da moram glas prednikov zapeti na svoj način.

V času življenjsko ogrožujoče bolezni mi je ravno naša stara vera dajala moč, da sem se v mnogih pogledih pomirila s seboj in lastno minljivostjo, s svetom ter ugotovila, da je to moja pot ne glede na to, ali hodi kdo z menoj, poleg mene ali v isto smer na drugem bregu reke.

Tudi drugi težki življenjski prehodi v preteklosti kot so skrb za umirajoče, bolne, razpad družine oz. neustrezni partner ipd. so situacije, kjer mi je stara vera marsikdaj nudila odgovore in moč, da nadaljujem s polnim duhom, da življenje bolje razumem, sprejemam dobro in slabo ter presegam strahove.

Redno obiskujem sveta mesta pri nas in se povezujem z njimi, moja geografsko najbolj oddaljena pot in posebno doživetje  pa je bil obisk dežel s starodavnimi kultnimi svetišči pomorjanskih Slovanov in kap Arkone.

Desetletja so hodili po terenu kolegi pridobivat naklonjenost in zaupanje starih ljudi, ki so še vedeli za zadnje informacije staroverskih izročil. Skupaj z našimi prispevki (tako skupnimi kot posameznimi) ožjega kroga sledilcev in varuhov – smo povzročili v ljudeh novo zavedanje in zdi se, da se plamen upanja vse bolj veča. Upanje, da nekoč s polnimi pljuči dihamo z našimi pradedi in da z novoverci zgradimo most, ne pa da vse možne poti razumevanja zaradi iskanja lastnega Prav-a stalno rušimo, eni in drugi.

Tekom časa so v naš ožji, že izoblikovan krog starovercev, prihajali ljudje od katerih smo se učili, ki so nas prevetrili, ki so nam tako ali drugače, lepo ali na težaški način, pokazali oz. vedno znova dokazovali, kaj v resnici smo – smo iskreni, trmasti in neutrudni sledilci stare vere z življenjskim poslanstvom ne glede na to, kako je le-to v fizični obliki na tem prehodnem svetu manifestirano.

Naše vrednote, način življenja, pa želim v okviru naše lokalne skupnosti podajati naprej vsakomur, ki začuti pomembnost teh vsebin.

Po mnogih letih javnega delovanja se za krajši čas umikam v zasebnost zaradi materinstva, za kar čutim, da je pika na i, ki me bo do konca izpopolnila tudi kot staroverko, kot varuhinjo, ki bo lahko v prihodnosti ponudila še več.
Hvaležna sem za svojo družino zaradi katere lahko delim svojo srečo in za vse prelepe ljudi, s katerimi se povezujemo v staroverskem duhu, še posebno za moje drage Jage babe.

Sama se javnim obredjem pridružim spet v poletju ali jeseni 2018, do takrat pa bodo z vami kolegi in Jage babe, saj bomo z našimi staroverskimi druženji na letne mejnike vsekakor predano nadaljevali.

Z bogovi Slava,

Irena Urankar Temnozora