Tako, kot je moralo biti domovanje čisto in snažno ob velikem praznovanju prehoda letnega cikla, je bilo tudi ob pustu tako; metle so ustvarili iz brezovih vej in z njimi pometali. Ne le prahu in nečistoče v materialnem svetu, marveč tudi vso odvečno težo, ki jo moramo v duhovnem razvoju pustiti za seboj.

Vsaka pokrajina na slovenskem ima svoje značilne pustne maske, izmed katerih so najbolj poznane, oz. najbolj tradicionalne, iz Cerknega, Drežnice, Cerknice in seveda Ptuja.
Kurent velja za velikega boga Slovencev, ki prinaša dobro voljo, novo življenje in pomlad. Je bog norčavosti, bog veselja, vina, glasbe, tudi spolne energije, kjer bi lahko potegnili paralelo s grškim Dionizom. V stari zgodbi Kurent reši zadnjega Slovenca pred vesoljnim potopom, Slovenec pa mu je obljubil, da bo dobro čuval ponujeno vinsko trto. In še do dandanes Slovenec spoštuje Kurenta, ki goduje na pustni torek (pa tudi vino radi pridelujemo in cenimo dobro kapljico). Še danes smo priča mnogim pustim norčijam in povorkam v spomin na stare čase ter tako spoštovanju preteklosti.

Vsepovsod po Sloveniji srečujemo pustovanja z lokalnimi posebnostmi, konča pa se s pokopom, zažigom ali utapljanjem pusta.
Vsem je skupno, da se zaključi neko obdobje.
Skoraj povsem identičen obred je najti tudi v severovzhodni Italiji, ko slamnato lutko, običajno v črno napravljeno, sežgejo, in s tem zaznamujejo konec zime. Običaj imenujejo Femenute.
Prav tako lutko t.i. Marzane, ki je ostanek prastare Morane, zažigajo v drugih slovanskih državah in jo običajno nato še utopijo.

Izpred 150 let imamo poročilo, kako so na gorenjskem na Kurentov god, kurili kres in skakali okoli z drogovi, ovitimi v gorečo slamo.
Takšen običaj je bil razširjen tudi po zgornjeljubljanski okolici. Za tak kres so se pripravljali že več dni poprej, pri prižiganju pa so pomagali tudi otroci. Ponekod so posekali tudi smrečico in so jo postavili sredi kresa. Vsi, vključno z otroki, so si pripravili metle in ko so zvečer Pusta zažgali so vtaknili metle v ogenj ter jih vrteli, da so iskre šibale sem ter tja. Iz leta 1900 beremo, kako je bil pustni večer na torek videti prav imenitno s toliko kresovi, ki jih je bilo še več kot za poletni kresni večer. Najbrž jih je zagorelo čez 1000.
Še danes naredijo kres v Preddvoru, v Tuhinjski dolini in kamniški okolici, okoli Komende in Domžal. Stari ljudje v teh okoliših pa pravijo, da naj bi se kurilo pravzaprav neki stari »ajdovski boginji« in da so ji vsako leto v čast zažigali predivo ter ga vrgli v zrak. Kakor visoko gre, tako bo zrasel lan. Predivo naj bi kasneje nadomestili z metlami in slamo. Okoli Hrušice in Kresnic pa pravijo, da z gorečo slamo preganjajo čarovnice.

Na nas je, da naše starožitnosti in tradicijo nadaljujemo. Na vseh, ki negujemo duhovno pot po stopinjah prednikov z vibracijo našega prostora je, da preučujemo tudi duhovno plat določenih obredij.
Za večino ljudi so na žalost le še starodavna folklora v drugačni preobleki.
S pomočjo zgodovinskih virov, znanosti, ljudskega izročila in vseh novodobnih dognanj, nenazadnje preko osebne izkušnje, lahko vse to, kar nam je dano, ponotranjimo in resnično razumemo globji smisel določenega obredja. Ga razumemo na več ravneh. Zelo pomembno je, da ga znamo umestiti tudi v ta čas, tukaj in zdaj. Da na tak način sledimo utripu narave, pri čemer, najprej kot posamezniki, in nato še kot družba, duhovno rastemo, se povezujemo s prasilo, od katere smo prišli in h kateri se nekoč, po več popotovanjih, zopet vrnemo.

Naj nam pust prinese dobre možnosti za čiščenje vsega, kar nas teži iz preteklosti, da bi v novem letu lahko uredili v sebi topel, prijazen prostor za vse, kar nas novega čaka. In tako v dobri veri, da bodo bogovi poskrbeli za nas.