Gruden/december in rojstvo Božiča Svarožiča

Bela odeja, snežinke, domačnost, toplina družine, gretje ob ognju. Prežemanje čustev ob novih začetkih idej, novih pogledov, spoznanj. Pričakovanje. Veselo razpoloženje in odmevanje kolednih pesmi, dobrih želja. Vonj po pečenem kruhu. Praznično obložena miza. Rojstvo novega sonca. Občutljiv čas, ker mu pretijo mnoge nevarnosti. Čas povezave z zgornjim svetom in čas vedeževanja.
Vse to doživljamo v čarobnem času zime takrat, ko se ob zimskem sončnem obratu rodi novo sonce, sin boga stvaritelja. Ime Božič s končnico „ič“ le nakazuje na malega boga.
V slovanskem svetu velja Svarožič za sina vrhovnega boga Svaroga, za boga ognja, ki predstavlja sonce na zemlji.
Predvsem pa je to čas, ne le mladega sonca ampak čas, ki ga namenimo družini in najbližjim.

Kurjenje drevesnega panja poznajo tudi v drugih deželah od nekdaj, npr. v Ukrajini, kar pa se je od starih časov prenašalo v ljudski tradiciji do nedavnega tudi ponekod pri nas. Same priprave in obred nam dobro prikazuje dokumentarni film v režiji Jadrana Sterleta: Poganski ogenj.
Moški so odšli v gozd, izruvali drevesni panj, čok (štor s koreninami), ga prinesli domov. Gospodinje so očistile odprto ognjišče, nato so čok zakurili. Same priprave in nato kurjenje z molitvami, vedeževanjem iz plamenov, pečenjem repe, metanjem brinovih vejic v ogenj je obred, ki so ga opravljali, da počastijo rojstvo mladega, novega boga. Energija zemlje pa naj bi ravno preko korenin in nato dima prešla v nebo, da bi mu pomagala do večje moči. Podoben obred se je godil nato tudi v mesecu sušcu/marcu.

Sicer pa se je tudi vsepovsod drugod opravljalo kurjenje kresa, da se počasti rojstvo mladega sonca. Današnje koledovanje je še ostanek prastarega izročila. Kresovalke so pele pesmi in prinašale dobre želje od hiše do hiše, ob ognju pa se je rajalo.

Cerkev je pričela praznovati krščanski Božič šele v 4. stoletju. V splošnem pa so ga ljudje prevzemali le počasi, šele več stoletij zatem.

Med polabskimi in baltskimi Slovani je bil Svarožič eno izmed glavnih božanstev, častili so ga tako vzhodni kot južni Slovani. V svetišču v Retri so ga častili skupaj z njegovo mamo Vido, ženo vrhovnega boga Svaroga, poznano tudi pod drugimi imeni. Kadar je mestu pretila nevarnost, so pravili, da je prišel Svarožič na pomoč. Ponekod ga uprizarjajo tudi s kopjem v roki, drugi pa kot mladega kovača v očetovi kovačiji.
Skozi celotno pozno jesen, od Dedov dalje in skozi zimo, srečamo na slovenskem mnogo različnih običajev. Miklavž in Štefanovo namigujeta na prastari ostanek kulta Velesa. Maske in koledniki predstavljajo tudi duhove in duše umrlih. V tem času so vrata tostranstva in podzemlja oprta, svetova sta pomešana.
Ljudje so takšnim obiskom radi darovali, da se ne bi zamerili bogovom.
V domove posadimo tudi žito. »Kaljeno žito«, ki sredi zime zraste v notranjosti, že od nekdaj prinaša zagotovilo, da bo kmalu spet pomlad!

Po mirni in introspektivni jeseni, kjer smo analizirali svoje bivanje na zemlji v vseh pogledih, je s prihodom mejnika novega rojstva sonca čas za prehod iz črne v belo barvo. Poleg odprtega podzemlja, je sedaj odprto tudi nebo. Zato smo veliko dovzetnejši za sporočila iz sveta bogov. Ni čudno, da so zato prav v zimskem času zelo veliko vedeževali. Vsa sporočila si je namreč veliko lažje razlagati.
Bela barva nas v nebo povezuje skozi kronsko čakro, zato je ta čas poln novih spoznanj, idej, uvidov. Prepustimo se nebu, da nam spregovori.

kres-finalx