Nekatere naše boginje nosijo zelo podobne atribute, vendar skozi stare predstave o letu dobivajo, s spreminjanjem letnih časov, specifične lastnosti. Tudi Živa…ali Mara je boginja vode, tudi Reitija, vendar je poudarek pri Živi v njenem simbolu klasja, ki stoji za žetev in v simbolu jabolka, ki predstavlja rodovitnost, pozno poletno bujnost in vitalno žensko energijo, ljubezen do življenja in prehoda. Še matriarhalna Reitija v svoji “orionski obliki” nastopa v zvezi z vodo predvsem kot zdravilka, kot Velika mati “Plodnost” in zaščitnica bogastva. Mara (ali Živa), ki se prelevi na jesen v Morano pa predstavlja premoč ženske boginje and moško, torej – sončno prevlado leta, s seboj prinaša padavine in mraz, tudi smrt in predvsem…počitek.
Že enajsto leto mineva od javnega delovanja staroverskih skupin in vedno se zgodi, da je obred Morane obiskan v najmanjšem številu. Še vedno nismo ugotovili zakaj je temu tako. Zelo vesela pa sem, da je letos temu drugače.
Morda v sebi nosi tako praznik kot boginja sama, negativno konotacijo zaradi manj všečnih lastnosti, ki bi se jim smrtniki najraje izognili, a Morane ne smemo dojemati izključno kot slabe boginje, saj mora na tem svetu vse umreti, da se zopet rodi, vse se mora končati, da se zopet začne. Poslanstvo Morane, poleg zgoraj omenjenega, je tudi v tem, da mora vsako leto popeljati zemljo v globok sen, da si dodobra spočije, da je lahko na pomlad zopet plodna.
Mora, kot mitološki ostanek Morane poznan vse do dandanes, podeduje same slabe lastnosti, od dušenja med spanjem in preganjanja, smrti.
Moranin najmočnejši atribut je voda. – Cerkev si je stoletja prizadevala, da bi ta star, močan kult vode izrinila s tem pa posledično tudi moč ženske oz. njene enakovrednosti, saj stara vera upošteva tako ženski kot moški princip za uravnotežen kozmos. A je na nek način preko uporabe vode v bogoslužjih (križanje z vodo ob vstopu v cerkev, krst, žegnanja…) vendarle preživela in še danes tudi v okviru nove vere na človeka deluje očiščevalno, hipnotično, zdravilno, ker ima še vedno enak energetski izvir.
Ni pa ključno, da vemo, kdo je Morana in kakšne so njene zgodbe med našimi predniki s stoletji pred našim rojstvom v tem času.
Bogovi z zgodbami in fizično podobo ter njihovimi simboli, so le prvi korak k pristnemu čutenju energij našega etničnega prostora, so le prva stopnička k razumevanju kozmosa, samozdravljenja s pomočjo energij, ki nas prav tu že od rojstva obkrožajo. Tu so vsa bitja zato, da nas podprejo, da nam dajejo moč, da v tem prehodnem času naredimo iz sebe največ, na pošten način do drugih in ustvarjamo skladno družbo in blagostanje, srečo. Odkar smo se rodili nas spremljajo in samo čakajo, kdaj se jim odpremo.
Bogovi in obredja ne obstojajo sama po sebi ali so mehansko opravilo, ker pač…morajo biti opravljena zaradi določene obveze. Nadaljevanje tradicije je le eden izmed zemeljskih elementov ohranjanja dediščine, ki pa lahko ima ali pa nima duhovne note. Vse bogove najdemo v nas samih, ker smo tudi sami del ustvarjalnega kozmosa, torej našega Roda. Ob tem pa se lahko preprosto vprašamo… – morda za koga bogokletno vprašanje – ali so bogovi ustvarili nas ali mi bogove. A to je tako, kot bi se pogovarjali ali je bilo prej jajce ali kokoš.
Ne glede na to, kdo je koga ustvaril je pomembno, da razumemo utrip leta, kot so ga razumeli predniki, ter energije s svojimi imeni, ki kraljujejo določenim delom leta ali naravnim danostim, ker nam tovrstne smernice kažejo najpopolnejšo pot samouresničitve v lastnem prostoru in so tudi najbolj logičen korak na poti iskanja notranjega ravnovesja. Prav slednje je v današnjem svetu postalo pretežko delo za mnoge posameznike, ki se utapljajo na brezciljni poti požrtvovalnosti in zanemarjanju lastne sreče, ki pa je ključni dejavnik za srečo širše družbe.
Zato obredja že od nekdaj niso kulten namen krvavih žrtvovanj in praznih verovanj, kakršne nalepke nam kdaj pa kdaj prilepijo, marveč so obredja v prvi vrsti za ljudi, za ohranjaje srčnosti med nami. Za tiste, ki se lahko povežemo v duhu prednikov, z enakimi željami in strastmi, z enakimi hotenji in hrepenenji, s podobnimi načeli in vrednotami, da stojimo tu v krogu, da se lahko povežejo naše duše v velikega duha, ki IMA to moč, da vedno spremeni svet na bolje. Boljše stati skupaj kot pa da stoji vsak sam.
In prav jesen je čas, da se ustavimo in globje razmislimo o življenju. O našem življenju in vsem življu okoli nas.
Je čas, ko se tudi po šamanskih prepričanjih odenemo v črno barvo in si privoščimo počitek zato, da bi premlevali o svojem delu in o svojih željah ter ciljih. Pozimi pa bomo na podlagi analiz napravili načrte in jih v spomladi udejanjili, kakor veleva naravni tok življenja.
Vsako ima v sebi hotenje, da bi živel polnejše in bolj brezkrbno življenje in prav čas poznega poletja in zgodnje jeseni je čas analiz, kjer moramo upoštevati naravni zakon spreminjanja in predvsem minljivosti, ga z odrtimi rokami sprejeti kot nekaj neizogibnega a zaradi tega nič slabega.
Tudi mi večkrat v življenju umremo, saj je vsak življenjski prehod po svoji specifiki smrt in iskanje svetlobe na koncu predora. Umre otrok, rodi se mladostnik. Umre mladenka, rodi se zrela ženska, umre samska ženska in rodi se žena, mati, babica. Med prehodi pa je, zagotovo dobro vemo – mnogo prečiščevanj in soočanj s spremembami v dobrem in slabem, da lahko stopimo na nove poti, ki so mnogokrat pogojene z elementom vode – solzami.
Najbolj temno je, preden posveti luč, zato smo temi lahko hvaležni, da znamo resnično ceniti tisto kar je pomembno, in kar je še pomembneje, da znamo izbrati, kaj je sploh za nas pomembno in kaj ne.
Danes oblikujemo naš krog na ustaljenem mestu ob Savi, pod starodavno železnodobno naselbino na Taboru nad nami, kjer pa je hosta vse gor do Rašice prepojena s krvjo borcev različnih zgodovinskih obdobij. To je tudi kraj, ki je pospremil na zadnjo pot mojo ljubo babico, ki mi je od malega vcepljala ljubezen do zgodb, ustvarjalnosti, dediščine, vzpodbujala umetniško žilico in vedoželjnost.
Za seboj je pustila veliko lepega, kar lahko nadaljujem, kar lahko predam svojim zanamcem in prepričana sem, da je ona kriva za ohranjanje moje otroške duše še dandanes, ki mi omogoča, da znam včasih svet videti drugače.
Dolgo časa se nisem mogla pomiriti z njenim odhodom oz. Načinom odhoda, čeprav je od tega sedaj že 20 let.
Šele po tem, ko sem umrla kot neizpopolnjega ženska, ki živi za tako imenovane višje cilje, šele ko sem prešla fazo padca v temo in objem Morane – sem začela resnično v globine razumeti to človeško prehodnost in resnično zapuščino prednikov. Ko sama postajam mama se še posebej zavedam vezi z davnino, modrostmi in neumrljivosti naših starožitnosti, ki preko vesoljnega Roda prehajajo iz roda v rod.
–
Voda je ločnica med tem in onim svetom, ptica pa v našem izročilu od nekdaj glasnica, simbol tega prehoda. Ne le med svetom živim in mrtvih, ki v resnici nikoli niso mrtvi, marveč tudi prehodnica med ponovnimi rojstvi v človeških mejnikih življenja, tudi ob vstopu v zrelo dobo ali ob poroki.
Ptica je glavni simbol boginje Reitije, ki jo poznamo v ljubljanski kotlini kot prav posebno boginjo, kateri Rimljani nikoli niso našli paralele, zato ji tudi niso pripisali rimskega imena marveč je v bolj ali manj nespremenjeni obliki obstojala dolga tisočletja med ljudmi kot eden izmed najpomembnejših gradnikov družbe in družbenih norm.
Prehajamo v čas, ko bomo svoje konje umirili in si vzeli čas zase. Čas, ki je prepojen z žensko energijo, medtem ko sončeva moč peša. Čas, ko nas ženska moč poboža in nam govori Morana:
“ Hej ti, nič ni narobe, če svoj ritem upočasniš, nič ni narobe, če se daš na prvo mesto. Zaslužiš si počitek in mir, saj le tako lahko živiš svoje poslanstvo. Če še ne veš kaj je, si daj čas in ugotovi, energije so prav prihajajoče mesece naklonjene tovrstnim premišljevanjem in jaz sem na tvoji strani.”
Slava rodnim bogovom! Čast prednikom!
Irena Urankar
