Čatež

V duhovnem izročilu prednikov je najbolj značilno ravno to, da so sile narave, ki so skozi čas dobivale takšne in drugačne fizične obleke, v glavnem vedno posedovale tako dobro kot slabo, čeravno morda pri nekaterih bolj prevlada ena ali druga stran.
Takšna je Narava – življenje daje a ga tudi vzame in življenje staroverci sprejemamo kakršno je, brez dualizma črno/belo, dobro/slabo, svetlo/temno, bog/hudič.

Ko pa je nova vera, iz drugačnega okolja, nasledila prvotna verovanja, so največkrat določena mitološka bitja naših prednikov dobila negativen prizvok zaradi svojih lastnosti ali fizičnega izgleda. Običajno je bila podoba prvotnih zemeljskih oz. podzemeljskih bitij z rogovi kot so zmaji ali kače povezana s hudičem.
Tako je tudi Čatež dobival vlogo zlodeja celo v samem pregovoru kakor tudi podzemni bog Veles, bog modrosti, čuvaj preminulih v onostranstvu, zaščitnik živali, umetnosti, ki kraljuje v zimskem času. Ostanek njegovega kulta pa zaznamo npr. v miklavževanju, koledovanju in drugih obredjih, kjer so prisotne maske, te ponazarjajo duše prednikov.
Mesec veliki traven je zagotovo najbolj poznan po prvomajskem kresu, ki ima tudi svoje globoke staroverske korenine, kjer gre za počastitev pomladi, ki ji kraljuje boginja Lada. Bolj znana je pri vzhodnih Slovanih, njeno ime zasledimo v naših ladaricah, dekletih, ki so pele pesmi od jurjevanja pa do kresovanja.
Sicer pa so naši pradedje pravili, da je čatež pol človek pol kozel po izgledu, včasih so podobni gozdnim demonom Lešijem, včasih so starikavi … ker se ve, da so bili čateži tudi veseljaki in se radi opijanili, lahko potegnemo paralelo z grškimi pani. Včasih so dobri in gozdnim delavcem prinašajo hrano in iščejo vodo, včasih pa radi nagajajo popotnikom.

O njih so nekoč pisali takole:

»Čateža, ki je pol človek, pol kozla, poznajo tudi Slovenci v Soški dolini, Ajdovščini, Buzetu ter ob Čepičkem jezeru. Ima rogove, dolga ušesa in brado. Svojo postavo more spreminjati kakor hoče: v travi često ni večji kakor bilka, v gozdu pa mogoče še drevo prekaša po velikosti. Pred ljudmi se skriva za debli; kdor je imel priliko z njim govoriti, je mogel spoznati, da je njegova pamet preprosta, da pa je zavraten. Često plaši popotnike in drvarje, oponaša znane glasove in vodi ljudi tako dolgo po krivih potih, da zapade noč. Nato jih zvabi v svojo votlino in jih tako dolgo ščegeta, da poginejo. Pokaže se često vrh pečin ali pa na močvirnih tleh, kjer preiskuje izvire; na mestih, kjer si je dal Čatež opravka, so ljudje že večkrat odkrili izvirke z dobro pitno vodo. Zgodi se celo, da obdaruje pastirje s šibami. Ako pa ga kdo razdraži, se maščuje s tem, da potaka navzdol po hribih kamenje, ki podsipa kmečke hrame.

Čatež je pol človek, pol kozel- sam peklenski hudič. Kozel je doli od popka. Zato mi prosti ljudje pravimo: »Idi h kozlu!« to je k Hudiču. Ni tako majhen kot Škrateljc, bolj srednje postave je in staroličen. Ljudje ga včasih vidijo kako sedi na visokih pečinah in se greje na soncu. Drvarjem prinaša, če so žejni, mrzle , čiste vode, planinskim pastirjem nabira jagod in malinic. Posmehovati pa se mu ne smeš. Ako mu kažeš roge, začne kotaliti silne pečine, da se podero hrami, stoječi pod goro.« 5

5 Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva,1997, str.145

Čatež - half goatman