Tako pri nas kot tudi širše poznamo raznovrstne škrate v našem izročilu, med najpogostejšimi sta zagotovo lesni duh oz. Lesnik in hišni škratje. Hišni duhovi, ki jih poznajo tudi kot domovoje, so lahko prijazni in ljudem pomagajo, včasih pa postanejo prav nadležni, sploh, če se jim odvzame, kar je njihovo ali poje za njih pripravljena hrana. Potem ljudi tudi kaznujejo, s tem pa imajo določeno oblast nad njimi.
Škrat se lahko pojavlja tudi v podobi črnega mačka.

Običajno so hišni duhovi oz. škratje imeli svoj prostor, največkrat ob ognjišču ali pod vhodnimi vrati, celo oltarčke so imeli izdelane za njih.
To nas spomni na staro civilizacijo Evrope kukutencev in tripilcev, ki so gradili že v 5. tisočletju pr.n.št. velika mesta z osrednjimi svetišči, vsaka hiša pa je imela svoj oltar, kult prednikov pa je zelo zaznamoval življenje živečih: ostanke umrlih so običajno shranil kar pod vhod v hišo, tako da so v nematerialni obliki umrli še vedno obstajali z živečimi.
Škratje so do neke mere ostanek kulta prednikov, k prednikom pa so se ljudje obračali, ali se jih spominjali, predvsem v mrzlih dneh, ko so vrata podzemlja odprta.
Od škratov naj bi se ljudje naučili tudi obdelovanja kovin, dragih kamnov, zdravljenja …

Ena izmed mnogih zgodb o škratih pravi:

»V Zemonu pravijo, da so imeli pri nas v neki hiši Škrata, ki jim je nosil žito, denar in še neke druge stvari. Neki večer ga je videl nekdo, kako je nesel čenico in se je vlekel plav žarek za njim Drugikrat so hoteli pobrati fantje plot od vrata za kurivo; ko pa pridejo na vrt, zaslišijo, da nekdo stoče: »Teži, teži devet polovnikov raži (rži).«
Prestrašijo se in zbeže; za seboj pa začujejo tako muziko, da je bilo kaj.
Nekega dne je gospodinja kuhala štruklje in mu je enega pustila in spravila v peč, potem pa je prišel s polja sin in pojedel štrukelj, ki je bil škratu namenjen. Ko pride Škratelj domov, pogleda v peč in vidi, da ni nič pa zakriči: »Jurij ći je moj štrukelj?« in je potem ves dan zanj »nadlegal«. Ponoči se Jurij iznenada prebudi in ko se ogleda okrog sebe, opazi, da ni več strehe nad njim in da gledajo vse nebeške zvezde v izbo. Vstane, gre ven, gleda okoli in se prestraši, ko vidi, da je vsa živina odprta in razvešena po drevju: tam je visela glava, tu koža, tam meso … Še ponoči je morala gospodinja pokonci, da je dobil Škrat svoj strošek.
Spet nekdo je vrgel zvečer poleno za črnim mačkom. Potem, ko je legel spat, se je začela hiša majati; in ko je šel gledat kaj je, je bila hiša razkrita, da je tudi bilo moč videti zvezde nad sabo, živina pa mu je bila za rep razvešena po orehu.« 8

8 Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva,1997, str.154