Moro poznamo v človeški, živalski ali drugačni obliki, tovrstno bitje pozna domala celotna Evropa. Duši ali sesa spečega človeka. Če je kdo rojen ob nepravem času, če se rodi otrok istega spola sedmi po vrsti, tudi postane Mora. Moro pa so videli tudi v duhu detomorilk ali tistih žensk, ki so umetno povzročile svojo neplodnost.
Ponavadi Mora ponoči pride na različne načine v hišo, tudi skozi ključavnico in muči ljudi, predvsem otroke, v spanju.
Pred njo so se branili tako, da so risali na zibelke, postelje, vrata znamenja, ki so jo odganjala – morino taco, ki je pravzaprav pentagram ali pa morco, rozeto. Otrokom so obešali ljudje tudi različne amulete in imeli pod posteljo praprot, ki po izročilu že vsesplošno odganja slabe duhove.
Tudi živino so kmetje zaščitili tako, da so dali v hlev ogledalo, saj se ga je Mora ustrašila.

Kot je bilo že omenjeno, lahko najdemo v določenih mitoloških bitjih v pripovedkah tudi raznorazne ostanke pomembnih bogov in boginj, prav gotovo je delček boginje Morane zaznati tudi v Mori.
Morana velja za boginjo smrti, zime, je pa tudi boginja preporoda, regeneracije, njen čas je od jeseni do spomladi.
Nekoč so naši pradedje verjeli, da se rodimo preko vode in da tudi v onostranstvo potujmo skozi vodo. Voda je ločnica, z njo pa upravlja Mara Morana, ki je v prvem aspektu boginja plodnosti, v drugem aspektu pa boginja vode in smrti ter prerajanja. Že v času življenja v »temstranstvu« pa se srečujemo z ločnicami, ki nam drastično spreminjajo življenje, ob teh prehodih je obredje z vodo nujno potrebno. Ob smrti domačega so npr. zlili stran vso vodo po loncih, posodah, ki se je nahajala kjerkoli v hiši, da ne bi grehi mrtvih prešli na žive, pokojnik se torej po smrti v času prehoda na ono stran očisti preko vode.

Tudi v novi veri poznamo obredja z vodo, krst ali pa npr. prekrižanje ob vstopu v cerkev, ki je torej neke vrste očiščenje, preden se stopi v sveti hram itn.
Moro srečamo tudi na našem Krasu kot kontrapunkt lokalni boginji Devi, h kateri so se priporočali v rodovitnostnem obredu v jeseni v jami Triglavca, Moro pa prosili za milost – tovrstna obredja so se godila dolga stoletja in bila izpričana, v zadnjem času pa se skozi turistično ponudbo, pa tudi oživjene staroverske prakse, zopet vračajo nazaj.

Ena izmed slovenskih mnogih pripoved o Mori pravi tako:

» Naši Slovenci po Goriškem verujejo splošno, da neko bitje pije malim otrokom kri iz prsi; ne vem pa, komu se to pripisuje, ali Vedomcu ali Mori ali komu. Mora tlači človeka ponoči; Vedomca in Moro poznajo, kakor pravijo pri Gorici, takole: vzamejotigičo, jo napolnijo s sečjo, zamaše in obesijo na ogenj v dimnik. Dokler je tigača v dimniku nad ognjem, ne more ne Vedomec ne Mora v hišo ne iz hiše, ako je že notri. Ako je tedaj v hiši, ne more ven, pa tudi ne more pustiti svoje vode; tako mora poginiti ali pa se ovaditi, dasi nevidljivo biva v hiši. – V gorah si pa taki, ki menijo, da jih pogostoma Mora tlači, vzamejo snop slame k postelji in pripravijo gorjačo; če ponoči začutijo, da ji tlači, zgrabijo za gorjačo in začnejo udrihati po snopu, ker menijo, da v slami Moro mlatijo.
V Vipavski dolini sem videl, da so hišo takole zavarovali pred Vedomcem in Moro: Nekdo je vzel vilice ali pa nož in jih vnic zagnal pred Vedomcem in Moro. Kjer je tako v duri zaboden nož ali pa vilice, Mora ali Vedomec na more čez prag.« 9

9 Šmitek Z., Slovenske ljudske pripovedi: Miti in legende, 2006, str. 98