Pri nas so zgodbe o škratih zelo razširjene. Posebno mesto, poleg gozdnih in hišnih, zasedajo tudi gorski in rudniški. Ponavadi čuvajo zaklade, kopljejo žlahtno rudo, tudi posredno pomagajo ljudem. O idrijskem Bermandeljcu je pisal že Valvasor. Ljudje so mu nastavljali hrano in srajco, da bi si pridobili naklonjenost.
Z vzhoda Slovenije je poznano, da so vodnemu duhu Gestrinu in drugim povodnim možem nastavljali darila, da jim ne bi nagajali in tako podobno drugim duhovom in škratom.
Gre za logično gesto, ki se jo staroverci poslužujemo v praksi še danes, da
izražamo do višjih sil hvaležnost, saj brez darov tudi priprošnje nimajo smisla. Energije vedno delujejo vzajemno, v življenju pa ni nič samoumevnega.
Če ljudje nekdaj do škratov niso bili prijazni, so jim jo pošteno zagodli; pod Peco je nek škrat vodil po rovih moža kar 300 let, in ko se je ta vrnil, ni našel nobenega od domačih. Na dolenjskem vedo za škrata, ki spi ob kamniti mizi, pod njo pa je polno novcev in sveti izvir, ki se bo ob sodnem dnevu izlil. Dimek je majhen škrat, ki oglarjem pokaže nove premogovne žile, če mu ti nastavijo kruha in mleka.
O Berkmandeljcu so naši dedki govorili tako:
»Tam, kjer danes stoji Idrija, so bili nekoč neskončni gozdovi. Le malokdo je zašel v to divjo dolino. Nekega dne leta 1497 je kmet, ki je postavil škaf pod curek studenca, opazil, da je v posodi neznana, čudna, srebrna snov. Odnesel je škaf v mesto k zlatarju, a na poti je srečal vojaka z imenom Kacijan Anderlein. Kmet vojaku ni želel povedati kraja svoje najdbe, a ko mu je vojak obljubil nagrado, mu je povedal, kje je skrivnostni studenec. Kacijan Anderlein je kmalu postal bogataš, v Idriji pa so vedno globlje kopali rov, v katerem so se iz zemlje znojile kaplje živosrebrnega gorskega soka.
Rudarji, ki so v idrijskem rudniku našli delo, so kmalu spoznali, da so hlapi te čudne kovine strupeni in za zdravje škodljivi. V svoji revščini niso imeli izbire in so kljub vsemu marljivo rili globlje in globlje v zemljo. Srečni so bili, kadar so v rovih zaslišali trkanje – to naj bi bil odmev kladiva skrivnostnih jamskih možicev – berkmandeljcev. Tam, kjer so bili berkmandeljci, so bile menda bogate žile rude. Rudarji berkmandeljcev sicer nikdar niso videli, vendar so jih slišali, kadar so tolkli po stenah rovov, kjer naj bi bila bogata ruda. V želji, da bi jim ti gorski škratje pokazali rudo, so jim rudarji vsak dan nastavljali na poseben kraj lonček s hrano. Vsako leto so jim darovali tudi rdečo suknjico, ki bi bila prav kakemu fantiču. Če bi tega ne storili, bi se berkmandeljci jezili na rudarje. Jezili bi se tudi, če bi rudarji prihajali v jamo pijani, če bi v jami preklinjali, kričali ali razgrajali. Če so rudarji spoštovali vse zapovedi in prepovedi berkmandeljcev , so jim bili ti skrivnostni prebivalci rudnikov naklonjeni in so jim pomagali lomiti, grebsti in izkopavati rudo.« 11
11 Kunaver D., Lipovšek B., Najlepši slovenski miti in legende, 2005 , str. 28
