Po nekaterih interpretacijah je Svarog bog neba, stvaritelj zemlje in ljudi. Slovani poznajo zgodbo, kako je Svarog ustvaril prvega moškega in žensko.
Dažbog, ali po naše Dajbog, pa se, v zapisih in izročilu, pojavlja kot Svarogov sin – Sonce, ki ljudem kraljuje. Njegov brat Svarožič predstavlja ogenj, sonce na zemlji. Dažbog tako predstavlja sončno božanstvo, sonce samo – ki daje življenje.
V Kijevski Rusiji, ko je princ Vladimir vzpostavil uradni državni panteon bogov v 10. stoletju, je Dažbog med najpomembnejšimi, srečamo ga kot očeta Slovanov v ruskih virih in v epski pesnitvi o Igorjevem pohodu. Ne smemo pa ga zamenjati s srbskim Dabogom, ki je htonsko božanstvo, bog volkov, znan tudi kot Hromi Daba. Srbske povedke govorijo, da gre za nasprotje nebesnega boga in za požiralca duš.
Dažboga srečamo tudi pod imenom Dajbog, na slovenskem ozemlju pa tudi kot Dajbogec. Boris Čok že desetletja raziskuje staro izročilo Krasa in s tem prastare, predkrščanske šege ljudi. Na Krasu so spomladi počastili Dajbogeca s posebnim obredom, ko se je narava pričela prebujati, skozi stoletja pa se je ohranila tudi obredna pesem, ki se je skozi čas malce spreminjala. V pesmi se naproša Dajbogeca na nebu, da bi dal za črede, za zelene travice, da bi bilo veliko repe, korenja. Od starih ljudi je zapisal, da gre še za tistega “ta starega boga”.
Na našem vrtu:
April je mesec, ko praznujemo Zelenega Jurija, ko osebo oblečejo v zelenje, ta ponazarja mladca, ki prinaša rodovitnost, v Beli Krajini simbolično z brezovo vejico. Lahko se odpravite na meditacijo v naravo in prinesete domov brezovo vejico, ki jo zataknete v domačo zemljo na vrt ali jo postavite med lončke, kjer gojite sadike.
ne pozabite se zahvaliti Naravi za ta dar. Lahko se odpravite na katerega od jurjevanj.
To je čas, ko je staroslovanski božji sin končno prinesel pomlad in dokončno vstal iz podzemlja, dežele mrtvih (kasneje praznik prevzame Jezusovo vstajenje od mrtvih). Začno se večja dela na poljih in ko se spet žene živino na pašo. To je čas, ko je Jurij dokončno ugnal zimo in volkovom gobce zavezal, kot pravi izročilo, tako to nalogo gospodarja volkov prevzame od Velesa, ki se odmika zopet nazaj v podzemlje.
V prvih dneh aprila ob dnevu za plod sejemo buče in kumare na stalno mesto. Kasneje, ob dnevu za list, nabiramo cvetove regrata, ki jih bomo porabili za naravno škropivo ali pa za sirup za čiščenje jeter. Na dan za list pikiramo sadike, ki smo jih pridelali v notranjosti na prosto, na dan za plod pa prestavimo na prosto zelje, korenje, peso,…
V sredi aprila na dan za plod presajamo na prosto jagodičevje, sejemo žita in škropimo vse to z baldrijanom za pospešitev rasti. Če še nismo – v sredini aprila sejemo na prosto čebulo, česen, korenje pastinak, … na dan za korenovke.
Konec aprila ob dnevu za plod sadimo na prosto fižol in grah. V zaščiten prostor sejemo veliko kapucinko, na gredo pa koper, šetraj, žajbelj, ognjič, žametnico, koprivo in navadni gabez.
Skozi dolga stoletja se je tako na pisanicah, na različnih predmetih in vezeninah ohranil star simbol osemkrake zvezde, v Latviji poznane kot Auseklis, ki simbolizira premoč svetlobe nad temo – kar je značilno za čas Velike noči. Če kruh pečete doma, ga lahko za jurjevo okrasite s tem simbolom in košček kruha darujete Juriju v ogenj in Mari v zemljo.
