Čaščenje Zarje je bilo vsesplošno poznano med slovanskimi ljudstvi, o čemer piše Marija Gimbutas. Zora je nebeška nevesta, boginja lepote, tako kot so Indijci častili »Ušas«, naj bi ob svitu to počeli tudi slovanski predniki.
Pri nas lahko z zarjo povežemo ljudsko zgodbo o Dogani, o kateri je Jakob Kelemina zapisal že v tridesetih letih 20. stoletja, da Dogana zarana goni na pašo bele ovčice, fant, ki se je zaljubil vanjo, pa jo je lahko videl le zjutraj. Zarja po nekaterih interpretacijah v bitkah čuva pred smrtjo tiste vojščake, ki so ji pri srcu.
Predvsem od vzhodnih Slovanov, pa tudi v Litvi, poznamo Zario, Zoryo v več oblikah in sicer kot Jutranjo in Večerno zarjo. Jutranja Zarja odpre vrata palače svojemu očetu Soncu Dažbogu, ko gre na delo. Ko Sonce službo zaključi, Večerna Zarja vrata zapre. Sonce umre v rokah polnočne Zarje, in se nato zjutraj ponovno rodi.
Zarje čuvajo psa Simargla, ki je priklenjen na nebo – izročilo pravi, da bi prišel konec sveta, če bi se veriga strgala.
Na našem vrtu:
20. julija, prav v največji vročini poletja, je Perunov dan. Perun je bog gromovnik, zaščitnik pravice, ki ga poznajo vsi Slovani. Povezan je tudi z vojno, predvsem vojščaki so se zaklinjali k njemu, je pa tudi povezan z rodovitnostjo saj s prvo strelo spomladi, ki jo pošlje na zemljo, le-to naredi rodovitno.
Še do dandanes se je na vzhodu naše države ohranila fraza, da Perun hudo uro bije, če je vreme nevihtno in grmi, netresku pa pravijo Perunovo perje in so ga nekdaj sadili na slamnate hiše, kjer se je dodobra razrasel in ščitil pred strelo.
Če vas zasrbijo pete in boste potovali kam na morje v Istro – ne izpustite izleta na planino Učko na vrh Perun, kjer so v sodelovanju s Krajinskim parkom hrvaški staroverci izdelali in postavili kip Peruna. Pri nas pa na privat posestvu na Primorskem stoji kamniti slovanski paneton, ki vključuje tudi Peruna, kipe je izdelal Slavo Batista.
V prvih dneh julija škropimo naše pridelke z baldrijanom, sadimo fižol, sejemo ajdo in okopavamo tiste rastline, ki jih bomo imeli za semena. Na dan za korenino sejemo repo in redkvice.
Ob času za list sejemo krešo, koper, komarček, endivjo, kmalu za tem pa na dan za plod okopavamo rastline za pridelavo semen in pobiramo semena že zrelih plodovk.
Skozi cel julij ob tipičnih dnevih pobiramo tipična semena rastlin. Kosimo ob dnevih za cvet. V zadnjem delu julija ob dnevu za cvet je idealen dan za spravilo semen cvetnic, sejemo tudi motovilec.
Če okoli polne lune dežuje, škropimo s škropivom iz njivske preslice, liste kumar, paradižnika, buč krepimo s škropivom iz koprive. Če imamo nesrečo s točo, škropimo prizadete rastline s čajem iz rmana in koprive.
Ko konec julija opravimo žetev, prazne površine zasejemo z gorčico, voljčjim bobom, deteljo, …. Jagodičevje nujno pobiramo ob dnevih za cvet ali plod, tako bo ohranilo več sladkorja pa tudi v marmeladah bomo tako porabili manj »umetnega« sladkorja.
Pomembno je vedenje, da je za rastlino ključnega in najveličastnejšega pomena trenutek žetve, zato to opravilo opravimo spočiti, dobre volje in z zahvalo v srcu, saj kljub delu naših rok in našemu znanju, vednarle na tem svetu ni nič samoumevnega.
