Medtem, ko je bila Evropa že davno pokristjanjena, se je stara vera s starimi običaji obdržala v baltskih deželah še do konca 14. stoletja. Pri nas pa se je v bolj odročnih krajih še tudi pozneje.
Pri Baltih je še posebno pomemben kult mrtvih. Po njihovem verovanju, ostanejo duše najprej z živečo družino. Šele potem je nekaterim dano, da preidejo v onostranstvo, preplezajo sveto goro in gredo k bogovom.
Baltska ljudstva poznajo veliko boginj in bogov, med katerimi so še posebej pomembni Perkunas ali po naše Perun, zemeljska mati Žemyna in Laima, ki plete niti usode. Je tudi zaščitnica žensk in porodnic, še posebej čaščena v Litvi in Latviji, kot najpomemnejša ženska boginja. Dodeljuje dolžino življenj, srečo, nesrečo, bogastvo in revščino. Včasih je prikazana kot ena boginja, včasih pa kot skupek treh boginj, mladenke, zrele ženske in starke, ki pridejo novorojencu napovedat usodo – tako kot to storijo na našem ozemlju vile sojenice/rojenice.
V Litvi in Latviji so nekoč ženske rojevale v savni in se pred porodom obredno umile, po rojstvu pa so Laimi nosile darove. Laima se pojavlja v mnogih oblikah, tudi v obliki lipe, ki je njeno drevo. Pomembna inkarnacija Laime je tudi kukavica, ki predstavlja njen pomladni aspekt.
Na našem vrtu:
Zadnji dan oktobra v prehodu na 1. november je tista prelomnica leta, ko se svet podzemlja odpre, ko Jarilo odide nazaj v podzemlje, vladavino pa prevzame Veles, bog podzemlja in modrosti. To je čas, ko tudi duše umrlih pridejo k nam, zato so po starem prepričanju nekoč ta večer izdolbli repo in vanjo postavili svečko, da bi duše našle pot domov.
Takrat se spomnimo prednikov naše družine in narodovih prednikov. Prednikom namenimo pozornost, krepimo spomin na njih še kako drugače, ne le s prižiganjem velikih količin plastičnih sveč na grobovih, ki obremenjujejo naše okolje in ljubo Naravo. Dovolj je ena steklena svečka in se ne obremenjujmo, kaj si bodo ljudje sosednjih grobov mislili. Raje se dobimo z družino, se spominjajmo lepih dni skupaj, pregledujmo stare fotoalbume, si govorimo zgodbe, pojejmo kaj dobrega in prižgimo kakšno “ne-plastično” svečko prednikom še na okno, lahko darujemo tudi doma izdelan piškot ali kakšno drugo dobroto. Spomnimo pa se tudi starejših prednikov, živečih še stoletja nazaj, ki so izoblikovali našo kulturo.
V novembru, na dneve za cvet, ribamo repo in zelje, presajamo trajnice, grmovnice, ob dnevih za plod pa sadimo čebulnice, presajamo sadno drevje, trto, jagodičevje.
Nove komposte preparimo v času za korenovke. Opravljamo skladiščenje živil, pokrbimo za shrambo, dehidriramo sadje in zelenjavo.
V notranjosti na toplem bomo pripravili naša semena. Vedno vzamemo le tista v sredini. Naši predniki so si predstavljali svet kot veliko drevo, axis mundi, kjer krošnja pripada nebu, ki mu vlada Svarog oz. Perun, deblo temu svetu, korenine pa podzemlju, ki mu vlada Veles. Vedno vzamemo le semena na sredini, ne glede na to ali gre za strok graha, fižola ali koruzni storž.
Če še nismo, je zadnji čas, da našo zemljo dobro kompostiramo.
