Naši predniki staroselci so častili Reitijo, veliko boginjo, boginjo zdravja, h kateri so se priporočali, prosili so jo tudi za srečo na svojih potovanjih. Bila je zaščitnica pisane besede, podarjali so ji ploščice s pisanjem (zdi se, kot da bi se učili ali vadili abecedo), velja za boginjo vode, njena svetišča so se nahajala ob njej. Tudi na Dolenjskem jo poznajo, nekatere teorije pa govorijo, da gre med drugim tudi za boginjo lune in jo s pridevniki imenujejo “šajnata”, kar po nekaterih interpretacijah pomeni “sijajna” ali pa tudi “ozdravljajoča”. Mrtve duše naj bi odšle po smrti ravno k njej-na Luno, kamor jih popeljejo ptice – ki so vez med tem svetom in onostranstvom, zato so za naše prednike veljale za svete živali.
V povezavi s tem se pri nas v Sloveniji v bližini Gradišč – torej starih železnodobnih utrjenih mest, velikokrat nahaja tudi Tičnica, kar nekateri razlagajo kot duhovni/obredni prostor.

Njen kult izvira iz mesta Este, njeno svetišče se je nahajalo v Batarelli. Samo ime Reitija nekateri raziskovalci, na podlagi jezikoslovja, razlagajo kot »tista, ki piše«. Torej gre na eni strani za boginjo pisane besede na drugi strani pa morda simbolno tudi za tisto, ki piše usodo. Kultne boginje, h katerim so se po večini obračale ženske, kot npr. tudi kasneje v staroslovanskem svetu, k Mokoši – so obenem tudi boginje usode; Mokoš preko simbolike predenja s kolovratom, Reitija preko pisanja.
Poznali so jo tudi pri nas na zahodu, našli so celo votivno tablico, za katero menijo, da ji je posvečena, najdena je bila v bližini Škocjanskih jam. Častilo jo je torej ljudstvo pri nas, pa tudi ljudstvo s podobno/enako kulturo na severovzhodu Italije.
Njeno svetišče so upravljale ženske svečenice z zelo strogo hierarhijo, neka-tere so skrbele za čistočo hrama, druge organizirale obredja. Oblečene so bile v preprosta oblačila, lase so imele pokrite.
Velikokrat je bila uprizorjena z živalmi, tudi divjimi, v roki pa nosi poseben ključ, katerega točnega pomena ne moremo določiti, ker pa je Reitija poznana kot zdravilka in tesno povezana z vodo, ima ključ zagotovo zdravilne lastnosti; pri nas na zahodu je še danes poznan med ljudstvom bog Belin, ki zdravi slepoto s svojim ključem in ga tudi povezujejo z vodo.

Če vas torej vleče v Italijo, si pred potovanjem na naši strani lahko ogledate kaj več o kraju Este in muzeju, ki vas bo, če se zanimate za ta del zgodovine, zagotovo popolnoma prevzel. Le ponudba spominkov je, na žalost, slaba.
Če pa želite izkusiti železnodobno boginjo pri nas, vas vabimo na prijeten popoldanski izlet oz. sprehod na Magdalensko goro, staro železnodobno gradišče, tipično grajeno v več terasah, spodnja namenjena za bivanje živali, druga za bivanje ljudi, najvišja pa za mestnega veljaka in svetišče.
Skozi prijeten in nezahteven sprehod vas spremljajo tudi informativne table, kjer se lahko naučite marsikaj o naših železnodobnih prednikih. Z avtoceste zavijete na izvoz Grosuplje-Hotel in nato nadaljujete v smeri Šmarje Sap, kmalu za tablo za ta kraj zavijete na desno, prečkate železniške tire in se držite glavne ceste skozi polje in gozd, parkirate ob informativni tabli ob cesti in nadaljujete peš.

Glede na to, da so tablico, predvidoma posvečeno Reitiji, našli v Skeletni jami blizu Mušje jame (ki je bila kultno mesto bronaste in železne dobe pri nas, kamor so romali iz različnih krajev in darovali podzemnemu božanstvu, najbrž tudi božanstvu vode. Več na naših straneh www.velesgrafika.com: »kam na izlet« in na uradni strani Parka Škocjanske Jame), se lahko odpravite na enodnevni izlet tudi v magično lepe Škocjanske jame. Udeležite se lahko vodene ture ob 10h, 13h in 15.30. Kadarkoli v letu pa vam je na voljo označena učna pot z mnogo
zanimivostmi krajinskega parka, lahko greste tudi do samega kultnega kraja, pot je dolga približno 2km, traja približno eno uro. Na voljo je tudi ogled muzejskih zbirk v Jurjevem skednju, Jakopinovem skednju in na Delezovi domačiji, ki pa so na voljo le od junija do septembra od 11:30 – 19:30.

Reitija: grafika po naročilu za dr. Piero Pavero – avtor: Irena Urankar

Magdalenska Gora-foto Irena Urankar