Pust in Kurent sta mitološki bitji. O Pustu je znanega bore malo. Na Gorenjskem so npr. nekoč govorili otrokom pred pustnim torkom, da morajo moliti k svetemu Pustu.
Dandanes velja Kurent za pustno šemo, ki odganja zimo, sicer pa je Kurent slovenski avtohtoni bog, koliko je star pa ne ve nihče; omembe najdemo že v 13. stoletju.
Pri Kurentu gre, po mnenju nekate-rih, za ostanek zelo starega htonskega božanstva, nekateri raziskovalci ga pri-merjajo z grškim Dionizom (sinom Matere Zemlje, ki je prišel iz podzemlja in prinesel pomlad) in hindujskim Šivo, drugi ga po-vezujejo z ugrofinskim Kerementom, ki mu je zelo podoben po lastnostih. Spet tretji vidijo podobnost z baltskim božanstvom plodnosti Kurke, ki je v tesni povezavi s slamnatim snopom, kar nakazuje na veliko podobnost s slamnatim Kurentom pri nas na Dolenjskem, ki se sicer ne pojavlja v obliki, kot ga najbolj poznamo ampak med mlačitvijo v obliki slamnate lutke.

Kurent velja za boga, radosti, radoživosti, veseljačenja, glasbe in boga vina, tudi plodnosti. Velja za odganjalca zime, podobni liki pa so nam znani še iz starih časov tudi med Hrvati in Bolgari. Spada med vegetacijske kulte, kjer božanstva prinašajo rodovitnost in toplejše vreme, nov začetek. Ta prehod iz zime v pomlad se prične s kurentovanjem, konča pa z jurjevanjem.
V kasnejših zgodbah se pojavlja kot goslač, ki in tisti, ki celo premaga smrt. Nekateri pravijo, da je kovač na luni.
Kurentova oprava ima ovčji kožuh, dolg rdeč jezik, ki je simbol stvarjenja, spočetja, rogovi so simbol povezanosti z nebom, peresa pa pomenijo duhovnost in veter.
Ob koncu kurentovanja pa “pokopljemo pusta”, kar pomeni, da se bomo poslovili od zime. Podobna obredja opravljajo tudi v drugih slovanskih deželah, le da tam zažgejo lutko Marzane (Morane) in s tem zabeležijo konec zime.

Najbolj znana pri nas je pripovedka o vesoljnem potopu, kjer so se na hrib rešili štirje Slovenci, Kurent pa jim je dal ajdo in trto. Seveda pa je to že kasnejša zgodba vključujoč to mitološko bitje, saj je ajda k nam prišla s Tatari preko vzhoda in nato do Sredozemlja šele v 15. stoletju. Je pa zanimivo, da so jo poimenovali po ajdih, to so tisti, ki niso krščanske vere, staroverci, zato je naveza na kurenta še toliko bolj zanimiva.

Letos praznujemo pustni torek 4. sušca/marca, ko se veseljačenje zaključi po koncu februarja in prve dni marca – zatorej na tem mestu ilustracija Kurenta. Jarilo/Zeleni Jurij sledi v naslednjem mesecu. Nekdaj je bila navada, da se je jurjevalo konec aprila, ko so pastirji gnali na pašo in so se pričela dela na poljih.

V navezi na naše izlete seveda ne gre mimo tradicionalnega kurentovanja. Če se v marcu nahajate na vzhodu države, potem vsekakor obiščite »avtohtono« kurentovanje na Ptuju s karnevalom mask in zabavnim programom. Če svojega prevoza nimate, preverite karte slo-venskih železnic, ki običajno v tem času ponujajo posebne pustne popuste. In ko boste že na Ptuju, se lahko odpravite še v bližnje Markovce, kjer stoji kip Kurenta v izvedbi kiparja Slava Batiste. Gospod sicer svoje življenje posveča našemu ljudskemu izročilu s preučevanjem, zapisovanjem, je glasbenik, ki igra na ljudske inštrumente in jih tudi prenavlja, na lastnem, zasebnem posestvu na Primorskem, pa ima posta-vljen pravi kamniti panteon naših bogov, ki ga je sam izklesal. Več o njem si preberite na strani www.staroverci.si.

Kurentovanje pa se dogaja vsepovsod po naši državi, zelo bogat in zabaven karneval lahko doživite tudi v prestolnici, zato vas vabimo, da preverite kaj se v zvezi s kurentovanjem dogaja v bližini vašega kraja in se poveselite, saj ni praznik kurentovanja nič drugega kor rajanje in veselje.

Kurentovanje v Ljubljani, foto: Irena Urankar

ZA RAZŠIRJEN ČLANEK O PUSTOVANJU NA SLOVENSKEM V RAZLIČNIH POKRAJINAH KLIKNITE TUKAJ – KLIKNI.